Po vseh evropskih državah, ki jih je zajela 2. svetovna vojna, so se še več let čutile hude težave s preskrbo. Reševali so jih z omejevanjem kupovanja, zaradi česar je cvetela črna borza. Prizadeti so bili revnejši sloji prebivalstva, ki si je niso mogli privoščiti. Celo v Franciji je prihajalo do urejene preskrbe zelo počasi.
Posebej hudo s preskrbo je bilo v Jugoslaviji, ki je iz vojne izšla veliko bolj porušena kot večina evropskih držav. Tako hude posledice vojne za gospodarstvo in kmetijstvo so bile samo v Sovjetski zvezi in Jugoslaviji. Prva leta po vojni je jugoslovansko vodstvo skušalo posnemati Sovjetsko zvezo pri vsem, tudi oskrbi. Kmete, ki so štiri leta hranili partizansko vojsko, je obravnavala kot sopotnike socializma, za katere bi bilo najbolje, da izginejo. Po zgledu kolhozov in sovhozov iz Sovjetske zveze naj bi tudi pri nas kmete počasi spremenili v delavce.
Takšna kmetijska politika je kmetijstvo pripeljala na rob propada. Večina Slovenije je hribovita, kmetijske obdelovalne zadruge so bile teoretično mogoče, praktično pa večinoma ne. Še vedno so pričakovale, da bodo oskrbo reševali kmetje, v ta namen so uvedli obvezno oddajo, ki so jo imenovali odkup.
Med številnimi starimi papirji v zbirki Vojnega muzeja Logatec sta tudi dve pričevanji o tako imenovani obvezni prodaji mleka. Obe sta bili izdani isti domačiji. Njen lastnik je bil Jožef Magajna, naslov Mosore 153, visoko v strminah nad Idrijco.
Prvi ohranjeni poziv za obvezno oddajo mleka je bil izdan 4. avgusta 1947. Izdal ga je Okrajni ljudski odbor Idrija, Gospodarski odsek, Trgovina in preskrba. Podpisana sta bila predsednik Jože Primožič in poverjenik gospodarskega odseka Rajko Troha. V pozivu je bilo zapisano, da ima družina Jožefa Magajne 5 članov in 3 krave mlekarice. Dolžni so od 1. 3. 1947 do 1. 3. 1948 oddati 1350 litrov mleka. Mleko mora biti sveže, čisto, precejeno in ohlajeno ter polnomastno, kakršnega namolzejo od krav. Vsak prekršek bo kaznovan po predpisani uredbi.
S tem so kmetiji predpisali, da mora vsak dan oddati malo manj kot 3 litre in pol mleka.
Druga ohranjena odločba ni imela datuma, samo navedbo, da je izdana za leto 1949. To, da ni imela datuma, je bilo nenavadno ob dejstvu, da se je prejemnik lahko pritožil v treh dneh po njenem prejemu. Ker ni imela datuma, ni mogel dokazovati prejema. Za leto 1949 število članov družine ni bilo navedeno, tudi ne število krav, verjetno pa je bilo enako kot prej, toda zahtevana količina mleka je bila povišana. Družina Magajna je bila leta 1949 dolžna oddati 1800 litrov mleka.
Ni več nikogar, ki bi ga bilo mogoče vprašati, kako so to zmogli. Najprej, kako so uspeli namolsti toliko, da so zmogli zadostiti tem zahtevam. Krava ni stroj, ki bi enakomerno dajal mleko vse leto, polet tega so bile to krave, ki so jih imeli tudi za delo, kar pomeni, da so dajale manj mleka, kot če bi se samo pasle in hranile.
Drugo pa, kako su uspeli vsak dan zanesti več litrov mleka do zbirališča mleka. Hiša je stala sredi strmega pobočja visoko nad Idrijco in nizko pod grebenom Mosor. Pot je bila že poleti dolga in strma, pozimi in v snegu si je ni mogoče predstavljati. Kot prostor, kamor morajo prinašati mleko, je bila določena Kmetijska zadruga Krnice. Pogled na zemljevid pove, kako visoko in daleč so Krnice od hišne številke Mosore 153. Kdo in kako je lahko vsak dan tja gor nosil mleko, saj drugače kot peš po tistih strminah ni bilo mogoče.
Kakšni ljudje so bili, da so to zmogli?
Kakšni so bili oblastniki, da so od njih lahko zahtevali nekaj takega?
(napis pod sliko)
79. Z domačije sredi teh strmin so morali vsak dan nositi mleko visoko gor v Krnice, poleti in pozimi, ko v visokem snegu iz hiše skoraj ni bilo mogoče stopiti