V davnih davnih časih je živel kralj Salomon. Slovel je po svojih modrih sodbah.
Nekoč sta predenj prišli dve ženski, ki sta imeli s seboj majhnega otroka. Obe sta trdili, da sta mati tega otroka, kralj pa naj razsodi, kateri pripada. Modri kralj Salomon je najprej vprašal prvo, ali je otrok res njen, in ona je pritrdila. Nato je enako vprašal tudi drugo in dobil enak odgovor. Malo je pomislil in izrekel sodbo. Ker vsaka pravi, da je otrok njen, naj bo od obeh. Stražar ga bo presekal na pol in vsaka bo dobila svojo polovico. Ali se s tem strinjata, je še vprašal, in je prva prikimala, naj bo tako, druga pa kar planila. Ne, ne, samo tega ne. Če je tako, naj bo samo njen, da ga le ne ubijete …

In tedaj je modri Salomon dejal: Ti si prava mati. Samo prava mati stori vse, da obvaruje svojega otroka pred tem, da bi se mu zgodilo kaj hudega! Zato pripada tebi …

Če bi takšni modri vladarji in razsodniki kar tako ali po pomoti prišli danes k nam v Slovenijo, bi nastala podobna zgodba z enakim sporočilom, le da ne bi šlo za otroka, čeprav je tudi zgodovinska dediščina otrok naroda. Vsi, ki se na ministrstvu za kulturo in med vladajočimi arheologi razglašajo za varuhe slovenske zgodovinske dediščine, bi se pokazali kot tista prva, lažniva ženska. Raje vidijo, da detektorske najdbe izginjajo neznano kam na črnem trgu starin in večinoma čez mejo v Italijo in Avstrijo ter Nemčijo, kot da bi priznali, da lahko tudi te najdbe pomenijo bogatitev slovenskega zgodovinskega bogastva. Tam potem v prodajnem katalogu brez problema celo napišejo, da je arheološki predmet iz Slovenije. Zaradi tega se naši oblastniki nič ne zganejo, še najmanj pa jim je do tega, da bi to preprečili. Slovenski uradniki pozabljajo, da so predmeti najdeni in znani prav zaradi najditeljev, zato si kot prvi zaslužijo spoštovanje in priznanje. Če bi želeli, da detektorske najdbe ostanejo, vsaj večina v Sloveniji, ne bi bilo treba drugega, kot da prepišejo angleško, švedsko, nizozemsko in podobne zakonodaje. Tam oblastniki v glavah nimajo Stalina, ki bi vsem pobral in odrekel vse, pač pa imajo zakone, ki so prijazni in spoštljivi do najditeljev, lastnikov zemljišč in do države, in to zato, da se domače zgodovinsko bogastvo veča in bogati muzeje, ne pa kot pri nas, kjer je ravno obratno.

Tu je duh Stalina še vedno živ, in še kako živ!

Ni treba drugega, kot pogledati, kaj nastaja kot novi zakon o varstvu kulturne dediščine.

Vse je državno, kar ni državno pa ne šteje nič, kot da v naši Ustavi ne bi bilo zapisano, da sta državna in zasebna lastnina enakopravni! In zdaj delajo zakon, da če se državnim uradnikom zahoče, pridejo in poberejo, kaj in kakor želijo. Od zdaj naprej bodo lahko zasebni muzeji le, če bodo izpolnjevali neizvedljive pogoje, ki so takšni, da jim lahko zadostijo samo državni muzeji, ki jim to omogoča država, ki jih zalaga z davkoplačevalskim denarjem. Naša slovenska Ustava izrecno prepoveduje nacionalizacijo premičnin in nekaj takega ni mogoče pod nobenimi pogoji, zdaj pa bo dovolj, da bo državni uradnik ocenil, da je treba neko celo zbirko starin ali vsaj najboljše kose odpeljati, in bo to dovolj za zaplembo. S tem bodo starine postale last države, to pa je tisto, kar Ustava prepoveduje, in to je nacionalizacija.

Modrega Salomona pa nikjer.

Kot da je odšel mimo Slovenije in na nas pozabil. Da pa bi nebeška strela zadela krivce, ki mesarijo po slovenski zgodovinski dediščini, žal tudi še ni pričakovati. Ustavno sodišče je že pred leti s pravo sodbo razsodilo, da so neustavni členi zakona, po katerem bi naj bilo last države vse, kar je domnevno iz vode ali zemlje, toda na ministrstvu za kulturo so gluhi tudi za to.

In to ljudje, ki so izvoljeni, izbrani in plačani, da služijo domovini, če pa po poreklu niso Slovenci, čeprav taki na področje urejanja nečesa, pomembnega za slovenski narod, ne bi smeli zaiti, bi morali vsaj služiti slovenski državi, ki jih plačuje. Razen če so nastavljeni s strani tujih agentur, potem je njihov zaničevalen odnos zanje nujen in nam razumljiv.

Janez Švajncer, 22. 12. 2024

Slika 1:
Kot je bilo objavljeno v članku na RTVSlo, in temu podobnih je precej, Nizozemska ceni tistega, ki je z detektorjem našel zaklad. In kar je bistveno, o tem ima nizozemska stroka nato vse podatke. Še tako zlat predmet brez podatkov je ničvreden. Je res bolje, da bi šel ta zaklad na črni trg in v tujino ter izginil za vedno, kot je s tovrstnimi najdbami v Sloveniji? Za slovenske arheološke in muzealske umneže očitno že. In kar je najhuje, to, kako škodljivo zakonodajo so vsilili, vedo, pa pri njej vseeno vztrajajo, saj kot je ocenil dr. Andrej Gaspari: »Vemo za prvovrstne najdbe, ki gredo na tuje trge in se za njimi izbrišejo sledi. Ocenjujemo, da je bilo med letoma 2000 in 2012 v tujino prodanih za vsaj 400.000 evrov predmetov.« (https://primorske.svet24.si/2020/01/21/z-detektorji-kovin-kradejo-nacionalno-dediscino) Najboljši dokaz, da slovenski stalinističen sistem v praksi ne deluje in med ljudmi ne živi, slovenski dediščini pa samo škodi. In pri tem kljub dokazni škodljivosti še vedno vztrajajo prav tisti, ki bi morali slovensko dediščino varovati.