Bilo je leta 1975, ko sem prišel iz JLA ves srečen, da sem zopet doma in da imam za seboj odslužen dolg do domovine. Vendar me je doma čakalo presenečenje, saj so mi takoj povedali, da je imel oče pred dnevi težko prometno nesrečo in da je v bolnišnici. Niso mi pa želeli tega sporočiti prej, da mi ne bi pokvarili prihoda domov. Še isti večer se odpravim v celjsko bolnišnico k njemu na obisk. Trajalo je več mesecev, da je okreval. Mene pa je čakala služba v železarni in na kupe načrtov za prihodnost. Že čez nekaj dni dobim poziv za vpis v Teritorialno obrambo in zadolžitev vojaške opreme. Iskreno bom povedal, da pomena TO še takrat nisem dobro poznal.

Ob vpisu so me, poleg vseh drugih podatkov, vprašali še za čin. Zakaj sem ga takrat zatajil, si še danes ne najdem odgovora. Mi je pač tako narekovala notranja vest, se tolažim po tolikih letih. Pa še nekaj se je skrivalo v meni, o tem nisem nikoli govoril, vleklo me je v Tujsko legijo. Bil sem odličen strelec, imel sem neverjetno kondicijo, za katero sem skrbel v vojski in po njej. Vendar se mi je potem kolo življenja odvijalo čisto drugače. Pripadnik Teritorialne obrambe sem bil do 12. septembra 1991, ko sem v Žalcu oddal vojaško opremo. Torej polnih 16 let in z mirno vestjo lahko trdim tudi ponosen pripadnik. Še posebej od takrat, ko sem spoznal namen njene ustanovitve in ko sem nazadnje s puško v roki branil svojo napadeno domovino ter tudi postal veteran vojne za Slovenijo. Vojne, za katero si nikoli nisem niti v sanjah predstavljal, da jo bom kdaj doživel.

Po vrnitvi iz vojske sem imel trden namen opraviti sprejemne izpite za vpis na višjo pravno šolo v Mariboru, dobil pa bi tudi štipendijo v železarni, če bi študiral v Kranju, na takrat zelo popularni Organizaciji dela. Življenje pa nam ni vedno naklonjeno po naših željah in potrebah, ampak pridejo tudi težji trenutki, zato se je obrnilo drugače.

Teritorialna enota v Celju, ki sem ji pripadal, je bila resnično odlično organizirana in imela je izjemen poveljniški kader. Imeli smo pogoste vojaške vaje, dolge tudi po en teden. Leta 1975 so bile v Kokarjih, v zgornji Savinjski dolini, in prislužil sem si pisno pohvalo s podpisom takratnega rezervnega podporočnika Vikija Kranjca, današnjega upokojenega brigadirja in mojega dobrega in iskrenega prijatelja. V šestnajstih letih služenja v TO smo imeli nešteto usposabljanj. Bil sem naročen tudi na odlično revijo Naša obramba in vsako številko sem temeljito preštudiral. Dal sem jih vezati in so mi drag spomin. Dodal bom, da bi takšno TO, kot je bila takrat, potrebovali tudi danes. Ko smo leta 2018 praznovali 50. obletnico Teritorialne obrambe, so nas nekateri politiki prepričevali, da TO ni stara 50 let, temveč da je mlajša in da je leta 1990 prvič zadišalo po slovenski vojski. S stisnjenimi zobmi bom tukaj naredil piko.

Nikoli pa si nisem predstavljal, da bom kdaj doživel vojno. O samostojni državi Sloveniji smo večkrat sanjali na glas in se hvalili, da bi lahko bila to druga Švica. Tako  visoko smo se namreč cenili v takratni skupni domovini Jugoslaviji. Po Titovi smrti leta 1980 je začela država počasi razpadati. Vsi sistemi so se začeli nekako podirati, mitingi resnice v Srbiji so bili vsakih nekaj dni na sporedu in tako je prišlo do tiste točke, ko je 26. junija 1991 v Sloveniji počilo. Napadla nas je Jugoslovanska ljudska armada.

O osamosvojitveni vojni za Slovenijo, ki je bila za nekatere občutno prekratka, saj je trajala »samo deset dni«, je bilo že veliko napisano in povedano. Vsekakor pa je najpomembnejši rezultat spopada, to pa je samostojna država. Sanje so bile uresničene, tako moje kot na tisoče drugih. Kakorkoli, ponosen sem, da sem s puško v roki branil svojo napadeno domovino.

V vojni za Slovenijo leta 1991 sem bil pripadnik TO v četi Krajevne skupnosti Štore. Imenovali smo jo Štorska četa. Bivali smo v osnovni šoli v Štorah in varovali vitalne objekte železarne in velike plinske rezervoarje za potrebe železarne ter pošto, krajevno skupnost, šolo in drugo. Bil sem v skupini teritorialcev, ki je varovala oddajnik na Svetini, ki je bil postavljen za potrebe takratne ljudske milice.

Še danes si nikakor ne morem oprostiti, zakaj določenih stvari takrat nisem poslikal, saj sem imel fotoaparat in marsikaj bi bilo danes bolj preprosto pokazati in dokazati. Ena od zanimivih fotografij bi bila fotografija s Svetine. Bila je nedelja popoldan in bila je izjemno huda nevihta. Po nevihti smo gledali v nebo in opazovali oblake. Najmogočnejši so bili tam proti Savinjskim Alpam. Takih in tako mogočnih do takrat še nisem videl, tudi ne fotografiral. Zakaj ne, mi je po tridesetih letih še vedno uganka. Kljub vsemu pa so oznanjali našo zmago in imel sem prav.

Iz tega obdobja sta še dve moji zgodbi, ki ju je v svoji knjigi Izpolnjena pričakovanja pred dvajsetimi leti na 101. strani objavil brigadir Viktor Krajnc. Takole sem zapisal: »Naša enota je stražila oddajnik na Svetini. Nekega dne sem bil na straži in moral sem na malo potrebo. Ko sem bil za grmovjem, se naenkrat zasliši močan hrup in veter. Hitro pogledam na stolp, če se slučajno ne podira, potresa pa tudi ni bilo čutiti. In še preden si zaprem hlačni razporek, je bil na mano vojaški helikopter z oznako Rdečega križa. Ker njihovim zvijačam in oznakam nisem nikoli verjel, se hitro vržem v grmovje. Še sedaj si želim, da bi takrat lahko videl svoj izraz na licu in morda nasmeh pilota. Mogoče pa je bil celo Slovenec.«

In še ena zgodba. »Po večdnevnem stražarjenju smo bili danes prosti. Z nekaj prijatelji smo odšli na moj vikend. Orožje smo seveda vzeli s sabo, za vsak slučaj. Bil je lep, sončen dan in precej vroče. Mi pa smo bili po vseh teh dneh tudi dobro razpoloženi. Z avtom se peljemo mimo sosedove zidanice na Tratni, ko nam pride nasproti lastnik Tinko. Ustavimo avto in hitro poskačemo ven pred soseda, oboroženi seveda. Z odločnim glasom mu povem, da smo ga prišli mobilizirat, da je vojna ter da sedaj moramo vsi sodelovati. Kot pravi Kozjanec se ni nič prestrašil, nasmejal se je in rekel, da prej že ne gre nikamor, dokler ne gremo v zidanico še nekaj popit. In tako je potem tudi bilo. Druga soseda je ves ta prizor »mobilizacije« Tinkota od daleč opazovala in kaj kmalu se je po vasi začelo govoriti, da sedaj pa mora iti res zares, saj so prišli celo po Tinkota«.

Za konec želim še omeniti, da imam vnuka Filipa in vnukinjo Emo. Ob vsaki priložnosti in ob dnevu odprtih vrat v vojašnicah smo mi trije gostje v vojašnici Franca Rozmana Staneta v Celju in v Slovenski Bistrici. Pravita, da bosta nekoč vojaka Slovenske vojske. Njihov dedek Srečko in veteran vojne za Slovenijo, bo na to zelo ponosen.

Srečko Križanec

(Napisano v Štorah, 8. 10. 2021. Danes bi moj dedek Franc Križanec praznoval 149. rojstni dan.)