Med drugo svetovno vojno so bili številni Slovenci prisilno mobilizirani v nemško vojsko. Med njimi je bil tudi mladi Jože Štrukelj iz vasi Brod pod Šmarno goro pri Ljubljani. Jože Štrukelj se je rodil 8. marca 1923 očetu Ivanu (rojen 1888) in materi Ivani, dekliški priimek Dobnikar, (rojena 1887) s Toškega Čela pri Ljubljani. Družina je štela deset otrok in je živela na kmetiji, kjer je imel oče tudi mizarsko obrt. Leta 1941 so začeli Nemci razseljevati večje družine in tudi Štrukljeva je občutila te ukrepe, saj so bili štirje bratje poslani na delo v različne kraje v Avstrijo: najstarejši Ivan kot mizar v Špital, Andrej kot trgovec v Celovec, France mizar v okolico Celovca in Jože marca 1942 kot mizar v polvojaško tovarno pohištva v Salzburg.
Julija 1942 je bil premeščen v sestrsko tovarno v Škofjo Loko, 18. februarja 1943 je bil mobiliziran v Schladming, kjer je bil z drugimi Slovenci dodeljen v delovno službo nemškega Reicha (Reichsarbeitsdienst ali RAD). Maja 1943, po opravljeni predvojaški dolžnosti, je bil poslan v München, v vojašnico Adolfa Hitlerja. Teden potem se je s številnimi Slovenci že znašel na Poljskem, toda zaradi ruske ofenzive je bil transport napoten v Francijo, v vojašnico v mestu Montbéliard. V vojašnici je bil dodeljen odredu za gradnjo in montažo pontonskih mostov, miniranju minskih polj, čiščenju min, miniranju železnic, cest, mostov, zaklonišč in bunkerjev ter za napade na sovražne postojanke, frontne napade in obrambo. V njegovem obdobju vojaške suknje je doživel številna zavezniška bombardiranja.
Tik pred kapitulacijo Italije je bil bataljon, v katerem je služil Jože, poslan v južno Francijo, v mesto Grenoble, v vojašnico Allemagne (francosko ime Hoche), kjer je bil njihov bataljon pridodan 157. rezervni diviziji pod poveljstvom nemškega generalmajorja Karla Pflauma. Nasproti njihove vojašnice je bila italijanska vojašnica s francoskim imenom De Bonne s tri tisoč vojaki. Na dan italijanske kapitulacije, ob polnoči z osmega na deveti september, je Jožetov bataljon vdrl v italijansko vojašnico in jo zavzel. Akcijo so v večini izvedli Slovenci, saj so se Nemci in Avstrijci držali bolj v ozadju, ko so prodrli skozi vrata vojašnice. V nekajurni akciji so polovili vse italijanske vojake, vključno z generalom, kar nekaj je bilo tudi ubitih ali ranjenih, nekateri pa so celo naredili samomor. Po končani akciji pa je vseh 31 Slovencev končalo veseljačenje na slovenski način, saj so si privoščili iz obilnih italijanskih zalog toliko hrane in pijače, da so še dva dni čutili posledice. Po dveh je bil bataljon postrojen in poveljnik bataljona je pohvalil Slovence za bliskovito akcijo in razorožitev 3000 italijanskih vojakov in poveljstva brigade. Dobili so nagradni šestdnevni izhod brez obveznosti in denarno nagrado, polovico mesečne plače. Nemci in Avstrijci iz bataljona pa so zaradi strahopetnosti dobili šestdnevni pripor v vojašnici in vso vojašnično službo. Na izhodu so Jože in nekaj drugih Slovencev pri srečanjih s Slovenci, ki so bili v Grenoblu, spraševali, kje in kako prestopiti k francoskim partizanom, kar pa jim ni uspelo.
Po kapitulaciji Italije je življenje v vojašnici potekalo normalno in Jože se je še naprej usposabljal v vojaških veščinah in na dolgih pohodih. Tudi francoski partizani niso mirovali in so stopnjevali sabotažne in diverzantske akcije v mestu. Tudi nemški ukrepi zoper Slovence niso zaostajali, saj so začeli številne premeščati nazaj v Nemčijo. Tudi Jože ni bil izjema in se je 24. novembra 1943 že znašel na vlaku za München, kamor so prispeli po treh dneh. Nemci in Avstrijci so dobili dopust, Slovenci pa ne zaradi močnega partizanskega gibanja na Slovenskem. Izjeme so bili le tisti, ki so imeli ožje sorodstvo v Avstriji. Jože se je prijavil za dopust pri bratu Andreju v Celovcu in so mu ga tudi odobrili po natančnem preverjanju naslova in vsega, kar je bilo potrebno. V Salzburgu je poklical soseda na Brodu, ta je sporočil bratu Ivanu, da mu prinese civilno obleko k bratu Andreju v Celovec. Že zvečer istega dne se je preoblekel v civilno obleko in dezertiral ter se s prvim vlakom odpeljal proti domu.
V karavanškem predoru ga je nemška policija legitimirala in ga povprašala, kje je zaposlen. Rešila ga je delavska knjižica iz polvojaške tovarne pohištva v Salzburgu, ki jo je imel s seboj. Nemška policija ga je spustila naprej.
Ob prihodu domov je v nekaj dneh navezal stik za vstop v partizane in 8. decembra 1943 je spakiral kovček, se poslovil od staršev in odšel na železniško postajo v Vižmarje, kjer je kupil vozovnico za vlak za Celovec z lažnim namenom, da gre nazaj v nemško vojsko. Na postaji Medno je izstopil in prikrito izginil v noč. Čez deževno noč se je premočen prebil skozi gozdove do vasi Šmartno, kjer sta ga na dogovorjeni točki čakala brat Ivan in partizanka domačinka. Gospodinja je zjutraj odpotovala v München na obisk k sinu, ki je bil v nemški vojski in spotoma v Celovcu na železniški postaji oddala pismo, ki ga je napisal Jože staršem na Brodu, s katerim je sporočil, da je varno prispel v Celovec in se v Andrejevem stanovanju preoblekel v nemško uniformo in odpotoval nazaj v München. Pozneje je izvedel, da je to pismo Nemce zmedlo in niso izvedli represij nad družino zaradi Jožetovega izginotja.
Ponoči je Jožeta prevzel partizan Stane Buh iz Šmartnega in ga odpeljal v rašiške gozdove, kjer je postal partizan Rašiške čete. Ob večernem tabornem ognju je pripovedoval svoja doživetja v Avstriji, Franciji in Nemčiji in na željo komandirja čete Aleksandra je zažgal nemško vojaško knjižico. Izbral si je tudi novo partizansko ime – Izidor. Decembra 1943 se je četa premaknila čez reko Savo na Dolenjsko, kjer je Jože postal borec 2. bataljona Dolenjskega odreda, ki mu je takrat poveljeval Jože Logar – Slovan. Že 24. januarja 1944 je poveljnik Dolenjskega odreda, kapetan Jože Logar-Slovan, izdal odredbo o formiranju minerskega voda, ki mu je poveljeval Marjan Malenšek – Danilo. Minerski vod je dobil iz 1. bataljona šest borcev in iz drugega bataljona devet borcev, med katerimi je bil tudi Jože kot v nemški vojski izurjen minerec. Vod je bil razdeljen v dve skupini za samostojne minerske akcije. Prvo skupino je vodil Franc Markelj – Koder, drugo pa Jože Štrukelj – Izidor. Minerski material so pridobili iz Cankarjeve brigade in je bil v večini britanskega izvora. Že februarja so po ukazu komandanta Staneta začeli s prvimi minerskimi akcijami v Zasavju in potem tudi na Dolenjskem. Jože je z odliko opravil še minerski tečaj v Oficirski šoli pri Glavnem štabu NOV in POS od 5. junija do 31. julija 1944.
V odboju delovanja minerskega voda je Jože sodeloval ali vodil številne diverzantske akcije, v katerih je bilo uničenih deset dvotirnih železniških mostov, dvanajst obnovljenih enotirnih mostov, šest vlakov in lokomotiv in 1.600 tračnic, dolžine 12 in 14 metrov, štiri krajše cestne mostove na cesti Kresnice – Trbovlje, cestni most, dolg 48 metrov prek Save pri Zagorju itd. V vseh teh akcijah ni bil nobeden od minercev ranjen ali mrtev in vse naloge so opravili vestno in natančno. Vse minerske akcije je Jože tudi skrbno skiciral in skice objavil, poleg drugih slik in dokumentov, v biografiji z naslovom Minerci Dolenjskega odreda v Zasavju leta 1944 (samozaložba, Ljubljana 2001), v kateri opisuje svojo mladost v vojaški suknji nemške vojske in aktivnosti v partizanskem minerskem vodu Dolenjskega odreda Narodnoosvobodilne vojske Slovenije.
V zbirki hranim nekaj spominov na partizana Izidorja. Med najbolj zanimivimi je delovna knjižica (Arbeitsbuch) številka 469/3217, izdana 22. maja 1942 s strani nemškega urada za delo za Kranjsko. Ohranil se je tudi Vprašalnik za prisilne rekrute (Fragebogen für Zwangsrekrutierte), v katerem je zabeleženo, da je od 6. 1. 1944 na begu ter da je prostovoljno prestopil k razbojnikom (partizanom). Hranim še dva tovorna lista (Einlieferungsschein) z vpisanim imenom in priimkom Jožeta in vojaško pošto številka 31854 na listu z dne 3. september 1943 in z dne 9. november 1943 ter sedem fotografij iz nemške vojske iz Salzburga, Münchna, francoskega mesta Montbéliard in drugih krajev.
Žal se niso ohranile medalja Dolenjskega odreda, katero je objavil v svoji biografiji, in skice miniranja mostov in železniških prog ter spričevalo iz leta 1944 o opravljenem minerskem tečaju.
Jože Štrukelj – Izidor je umrl leta 2012 in je pokopan v družinskem grobu na pokopališču v Šentvidu pri Ljubljani.
Višji štabni vodnik Mitja Močnik
(napis pod sliko)
44-1.Fotografije in dokumenti Jožeta Štruklja