Vojni muzej Logatec hrani več starih možnarjev za streljanje, eden med njimi je posebnost. Izdelan je bil iz brona. Njegove mere:

• Dolžina: 14,7 cm
• Širina spodaj: 7,9 do 8,2 cm
• Širina zgoraj: 6,5 cm
• Premer luknje: 3,2 – 3,3 cm
• Globina luknje: okoli 12 cm
• Premer luknje za vžig: 0,4 cm

Malo manj kot 3 cm pod robom je zelen žveplov obroč, sled, ki je ostala za vžigom smodnika.

Možnar ima na strani veliko, močno ročico. Takšne ročice so bile na vložkih s smodniškim polnjenjem, kot so jih vlagali k topovskim cevem. S takšnim vložkom je top postal orožje s polnjenjem od zadaj. Ročica je bila potrebna za rokovanje z razmeroma težkim vložkom. Topničar je v luknjo v vložku vsul smodnik ali ga vložil v vrečki, ki je imela obliko klobase. S palico za nabijanje ga je stisnil in nato v cev potisnil še kroglo. Papir, v katerega je bila zavita, je preprečil, da ni zdrsela iz luknje. Topničar je nato poprijel ročico vložka in ga vložil v ležišče na zadnjem delu cevi. Namestil ga je tako, da se je luknja vložka prilegla cevi. Nato je s posebno iglo skozi luknjico za prižiganje predrl vrečko, če je bil smodnik v vreči, potem pa luknjico zapomnil z drobno zmletim smodnikom. Tako je bil top pripravljen za strel. K smodniku na luknjici je bilo treba primakniti samo še tlečo lunto, vrvico na posebnem, dolgem železnem drogu, smodnik je iskro z luknjice prenesel do smodnika v vložku. Smodnik je eksplodiral, sila eksplozije je kroglo pognala skozi cev.

Ti topovski vložki s smodniškim polnjenjem in kroglo so imeli na koncu luknje majhen podaljšek, da je vložek lepše legel v začetek cevi. Problem je, da vložek v zbirki Vojnega muzeja Logatec tega podaljška nima. To dejstvo ponuja dve razlagi: ali je bil to vložek brez tega podaljška ali sploh ni šlo za del topa. Mogoče je bil to samo možnar, ki so mu dodali ročico zaradi lažjega rokovanja.

K možnosti, da je bil to samo možnar za pokanje, prispeva lik na njem. Desno od ročice je bila na možnarju odlita posoda svetnika ali svetnice s križem. Ker je luknjica za prižiganje levo od ročice, je bila podoba – če je bil vložek vložen v top – na spodnji, skriti strani, ki je ležala v ležišču. Zgoraj je bila tista stran možnarja, na kateri je bila luknjica za vžig. V skladu z okrašenostjo topov bi bilo logično, da bi bil svetnik na zgornji, vidni strani in ne skrit v ležišču.

To, da je bila podoba svetnika na nasprotni strani luknjice za vžig pa ni bilo moteče, če je bil možnar samostojna priprava za streljanje. Če so ga postavili pokonci, je bil svetnik lepo viden. Toda kako so potem preprečili, da smodnik za vžig polnjenja ni spolzel iz luknjice? Možnar je moral biti zato vedno vsaj nekoliko položen. Strelec je s peto čevlja v zemljo naredil plitvo ležišče, kamor je položil možnar. Možnar je tako ležal približno pod kotom 30 do 40 stopinj. Ob sprožitvi je udaril nazaj, ker je bila ravnina možnarja obrnjena v zemljo, je moč udara prestregla zemlja.

Bronasti možnar z ročico in svetnikom in številne ima sledove udarov, do katerih v ležišču v topu ne bi moglo priti, zato je zelo verjetno, da je do njih prišlo pri običajni rabi možnarjev. Bilo pa bi tudi mogoče, da je bil ta možnar najprej res narejen za top, potem pa so mu spremenili namen.

Topovi, ki so jih s posebnimi vložki polnili od zadaj, so bili v rabi od 15. do 17. stoletja, toda samo za topove z majhnim kalibrom. Temu ustreza tudi ta možnar, saj je bilo vanj mogoče vložiti kroglo s premerom 3 cm. Topovski vložki so bili večinoma iz železa, saj je železo močnejše kot bron.

Možnar je bil pridobljen s Primorskega, kar je lahko slabo znamenje. Sodobni svet starin je poln ponaredkov, ob odprtih evropskih mejah krožijo iz države v državo. Množica ponaredkov vseh vrst narekuje previdnost, tudi takrat, ko mogoče ni potrebna. Ta možnar je bil nekoč, ko je še lahko opravljal svojo prvotno funkcijo, v rabi, kar dokazuje zelena sled solitra, ki se je ob eksplozijah smodnika zažrl v stene luknje za smodnik. Tudi okoli luknjice za vžig smodnika na vrhu cevi so sledovi ognja.

Naj gre za pravi vložek za zgodnji top ali samo za posebej lep možnar za streljanje ob raznih praznikih, v vsakem primeru gre za zanimiv in poseben zgodovinski predmet. Običajni vaški možnarji so bili železni in preprostih oblik, ta pa iz dragocenejšega brona in celo z upodobljenim svetnikom.

(napis pod sliko)

8-1.Bronasti možnar ali polnilo za top

8-2. Možnar z ene …

8-3. … in druge strani

8-4. Podoba svetnika na možnarju