V jugoslovanskih letih 1945-1991 so izšle številne knjige o zgodovini delavskega gibanja na Slovenskem, toda nikoli knjiga o zgodovini Komunistične partije Slovenije in Zveze komunistov Slovenije. To se ni spremenilo niti v tako imenovani samostojni Sloveniji. Toda ne zato, ker zgodovinarji tega ne bi vedeli, da takšne zgodovine še ni, ali bi to mogoče nehote spregledali. To so jasno zapisali v Tezah za razpravo na okrogli mizi o problemih slovenskega zgodovinopisja o 20. stoletju iz leta 1999. Ob množici drugih pomembnih tem je bil med drugim stavek: »Prav tako nimamo posebne študije o pogledih slovenske politike na vprašanje revolucije in komunizma v letih 1918-1941.« To je bilo mogoče razumeti, kot da bi morali imeti ob zgodovini glavnih političnih strank v stari Jugoslaviji tudi zgodovino Komunistične partije. (Dr. Jurij Perovšek: Slovenska politična zgodovina prve Jugoslavije, Teze za razpravo na okrogli mizi Problemi slovenskega zgodovinopisja o 20. stoletju, Ljubljana 1999, str. 30). Bilo pa je v istih tezah še zapisano: »Zgodovina same komunistične partije oziroma notranje partijske politike, od organizacije, števila članstva, njegove dogmatičnosti, pa vse do notranje-partijskih sporov, je popolnoma neraziskana. To velja, z malimi izjemami, za celotno obdobje po letu 1945 (mogoče tudi po letu 1918) in danes, kakor koli se zdi neverjetno, nimamo temeljitejše analize razvoja in dogajanja v partiji sami.« (Dr. Jera Vodušek Starič: Slovenska politična zgodovina druge Jugoslavije, Teze …, str. 43) Težko je razumeti, zakaj naj bi se ta ocena na obdobje stare Jugoslavije po letu 1918 nanašala samo mogoče, verjetno pa je do tega prišlo zato, ker je bila avtorica osredotočena na zgodovino po letu 1945.

Na prvi pogled bi bilo mogoče pomisliti, da je bilo to, da v vseh letih povojne Jugoslavije ni nastala nobena zgodovina KPS, le naključje, toda zanesljivo ni bilo tako. Komunistična partija je bila na oblasti 45 let in odločitev, da njena zgodovina ne sme biti napisana, je morala biti zelo jasna. Kdor se je kdaj le malo srečal z delovanjem zgodovinske komisije pri CK ZKS, dobro ve, da pod trdo roko Lidije Šentjurc ni bilo naključij; ne pri izbiri tem in ne ljudi.

Razlog, zakaj niso naročili zgodovine komunistične partije na Slovenskem, so sporočali oblastniki sami. Kar je izhajalo, bodisi v knjižni obliki ali kot ponavljajoči se časopisni in revijalni članki, je slavilo ustanovitev KPS leta 1937 in njegovo generacijo (seveda ne vseh, nekateri z ustanovnega kongresa na Čebinah so iz zgodovine preprosto izginili). Če bi ustanavljanje Komunistične partije na Slovenskem prestavili v čas po 1. svetovni vojni, v leto 1919, bi bilo leto 1937 samo ena od stopenj delovanja in tedanji voditelji KP samo nadaljevalci tega, kar so začeli že predhodniki. Ker se to ni smelo zgoditi, do zgodovine Komunistične partije na Slovenskem ni smelo priti. Zato je bil v zgodovinsko pozabo potisnjen tudi njen prvi voditelj – dr. Lovro Klemenčič. Z zgodovino KPS in ZKS bi obudili tudi spomin na dogodke in ljudi, ki voditeljem niso bili ljubi.

Popolnoma pa dr. Klemenčiča ni bilo mogoče zamolčati, saj tudi drugače ni bil kdor koli. Kot osebnost so ga priznavali celo v Kraljevini Jugoslaviji, čeprav sta jim bili dejstvi, da je bil pripadnik Rdeče armade in komunist, zelo neljubi, kot se je pokazalo ob objavi njegovega življenjepisa.

V Kraljevini Jugoslaviji je življenjepis dr. Lovra Klemenčiča leta 1937 objavil Vladislav Fabjančič, ljubljanski mestni arhivar, drugače pa tudi sam eden izmed prvoborcev za Jugoslavijo. Zato je dr. Klemenčiča osebno dobro poznal in ga s tega izhodišča tudi predstavil. Pri življenjepisu se je izognil osebni noti, ne pa tudi v komentarju.

»Rodil se je Klemenčič leta 1891 v Šent Vidu pri Stični. Gimnazijo je študiral v Novem mestu, leta 1911 pa se je vpisal za medicinca na Dunaju. Leta 1912 smo ga med prvimi pridobili za preporodovsko narodno-revolucionarno mladinsko gibanje. Cenili smo ga toliko, da je bil takoj sprejet v vodstvo, med »kladivarje«, kjer smo bili s Francetom Fabjančičem, Jenkom, Jožetom Brcetom in kmalu tudi z Jušem Kozakom. Samo dva sva še živa iz tiste drzne mladine. France je padel leta 1915 na Krnu, Brce v Galiciji, Jenko pa kot dobrovoljec v slavni cerski bitki leta 1914.

Kot kladivar je Lovro vršil mnoge važne naloge. Iz njega je sijala revolucionarna sila. Na Dunaju je bil intimni prijatelj voditelja Mlade Bosne Vladimira Gačinovića (umrl leta 1917 v Freiburgu v Švici), ki je na jugu snoval nacionalno vstajo. Klemenčič in tovariši so to poskušali v Sloveniji. Uspeh pri mladini je bil silen in bliskovit. Da se gibanje zanese k vojakom, sta France in Lovro šla služit enoletni prostovoljski rok k 27. domobranskemu polku. V Celovcu sta dobila Franceta Škrbca, Vladimirja Mislja (tudi poznejšega dobrovoljca) in še več drugih. Skupaj so širili preporodovsko misel in ustvarili tudi začetek organizacije med slovenskimi vojaki. Isto so nadaljevali Lovro in Miselj v Tolminu, France pa v Breginju.

Vojna jih je zatekla v kadru. Odrinili so v Galicijo. Klemenčiču se je kmalu posrečilo na čelu svojega voda prebiti se v Rusijo, ki jo je poznal že iz leta 1913, ko je bil v Petrogradu, Moskvi in Kijevu po nalogu revolucionarnega komiteja kladivarjev.

Kako je bilo dalje z njim, ne vem več, pač pa se je moral kmalu priglasiti med dobrovoljce. Ker se takrat še ni ustanavljala jugoslovanska dobrovoljska divizija, so dobrovoljce prepeljavali po Donavi v Srbijo. Tako je prišel leta 1915 tja tudi Klemenčič. V katerem oddelku je bil najprej, mi ni znano. Pač pa je bil proti koncu leta četni zdravnik v 18. srbskem kadrovskem polku. Kot tak se je udeležil borb na bolgarski fronti, nato pa je šel z drugimi na pot groze in umiranja skozi Albanijo, menda na Lješ, nato na Krf, pozneje pa v Solun. Tu je bil zopet trupni lekar. Da je tam, mi je pisal dr. Milan Gavrilović iz zunanjega ministrstva na Krfu.

Do julija 1917 nisem nič več slišal o Klemenčiču, 19. julija 1917 pa mi je pisal iz Pariza, da odpotuje v Petrograd … Tako je prišel Klemenčič, poslan po priporočilu jugoslovanske mladine in Jugoslovanskega odbora, v Rusijo, kjer pa so delo, ki si ga je bil namenil, prehiteli dogodki. V Rusiji je preživel obe revoluciji. Leta 1920 se je vrnil v domovino. Tu se začenja drugi in zadnji del njegovega življenja, kot politika levice. Ostal je, kakršen je v bistvu vedno bil. Naj bo teh nekaj besed skromen spominek preporodovcu in vojnemu dobrovoljcu Lovru Klemenčiču, sijajnemu talentu in nepopustljivemu borcu. Tudi on je priložil svoj kamen v temelj neodvisne Jugoslavije. Če bi znal kloniti, bi mu bila usoda morda prijaznejša. Odprla bi se mu bila pot navzgor, k časti in moči. Toda tudi tisto bi minilo. Njegova zasluga v revolucionarnem preporodovskem pokretu, ki je pripravil med Slovenci pot dobrovoljcem in krvavi borbi za državno in narodno svobodo, pa ostane trajna.«

Tako je Vladislav Fabjančič predstavil dejstva iz življenja dr. Klemenčiča, dodal pa še svoje osebne poglede nanj:

»Kdo je brez napak? Tudi Klemenčiča se niso izognile. Imel pa je zato vrline, kakršne so redko komu dodeljene. Telesno izredno močan in odporen, visoke ponosne postave, lep človek, pravi moški tip, rojen za življenje. In zavedal se je svoje vitalnosti. Pa ga je v komaj 35. letu smrt prav glupo pomendrala. Krogle ga niso zadele, preganjanje v Avstriji in pozneje ga ni vrglo, bedasto in tragično obenem ga je podrl avtomobil na gorenjski cesti, strl njega in njegov čudni motorni vehikel, na katerem se menda ne bi usodil nihče drugi voziti, kakor samo Klemenčič. Bil je pogumen človek, rojen osvajač, včasi tudi brezobziren. Strašil pa se ni nikoli, tudi tedaj ne, ko so se bahavi čeljustniki tresli kot trepetlike v vetru.

Klemenčič ni bil malenkosten, v ničemer, širokopotezen je bil, semtertja morda čez mero. Pa saj je bilo tudi njegovo obzorje široko in njegov talent resničen. Bil je, na primer, govornik. Ne ravno izrazit ljudski tribun za široke množice, pač pa referent, debater v izbranem krogu do par sto ljudi. Tu ga ni nihče med Slovenci prekosil, vsaj kar jih jaz poznam, ne. Nihče mu ni mogel do živega, njegovi argumenti so držali, ljudem je postalo vse jasno, osvojil jih je. Ne da bi ga ravno vsi ljubili, ceniti ali vsaj bati so se ga pa morali.

Še silnejše kot živo besedo pa je imel pero. Malo takih peres je pisalo na Slovenskem. Pa ni bil morda zadirčen godrnjač, zloben prepirljivec ali podel zabavljač, kakor marsikateri slovit pisun pri nas. Njegovi članki, tudi tisti, v katerih je z ušesom sekire pobijal nasprotnike, so bili krepki, polni misli in zanosa, v daljave segajočega, v višave strmečega, iz globin ljudske bolečine prihajajočega. O, jezik smo mu res morali večkrat popravljati, trebiti iz njega neslovenske, posebej ruske izraze in likati slog, toda razveselili smo se vsakega njegovega prispevka. Bili so nevsakdanji, zreli. Poznalo se je, da se je učil pri Rusih, Dostojevskem in revolucionarnih pisateljih. V zapadu je gledal zaton, v vzhodu vstajenje.«

Deli te predstavitve so precej nenavadni za spominski zapis in tudi še ob želji po razumevanju, zakaj je prišlo do njih, dr. Klemenčiču precej nenaklonjeni. Da je verjetno šlo za posledico osebnih odnosov in različnih političnih pogledov dr. Klemenčiča in pisca življenjepisa, pove dejstvo, da se je življenjepis komunističnemu in socialističnemu delovanju dr. Klemenčiča v ruski revoluciji in potem v domovini popolnoma izognil.

Kako pa je življenjepisec lahko zapisal, da je bil dr. Klemenčič ob smrti star 35 let, pa je posebno vprašanje. Kot tudi to, da ni navedbe, kdaj je diplomiral in postal upravičen do doktorskega naziva.

Čin Lovra Klemenčiča v avstro-ogrski vojski bi lahko ugotovili samo s pomočjo njegovega osebnega kartona v arhivih vojnega ministrstva na Dunaju, če se je ohranil. V šematizmih 27. polka avstrijskega domobranstva, ki mu naj bi pripadal po spominih Vladislava Fabjančiča, ni za leti 1914 in 1918 nobenega Klemenčiča. Če je leta 1914 v Galiciji poveljeval vodu, je imel verjetno čin rezervnega praporščaka, toda ni ga med praporščaki, med poročniki pa ni mogel biti, saj je prišel v vojsko šele leta 1913, razen če bi vsem, ki so končali šolo rezervnih oficirjev, izjemno podelili oficirski čin. Toda če bi Lovro Klemenčič prišel v rusko ujetništvo kot oficir, bi oficirski čin ohranil tudi v srbski vojski.

Lovro Klemenčič je odšel v vojsko po prvem letniku študija medicine. Zato ga niso obravnavali kot medicinca, pač pa so ga poslali v šolo za rezervne pehotne oficirje. Očitno jo je končal uspešno, saj drugače na ruskem bojišču ne bi poveljeval vodu. Toda – če je poveljeval vodu in imel temu ustrezen čin – zakaj ga ni v šematizmih?

Odgovor je samo sklepanje. Prva razlaga bi lahko bila, da je res končal šolo rezervnih oficirjev in je na ruskem bojišču poveljeval vodu, vendar je imel nižji čin od praporščaka. Po drugi mogoči razlagi so med vojno avstrijske oblasti ugotovile, da je vstopil v sovražno vojsko in so mu zato odvzeli čin. V šematizmih so brez posebne opombe navajali tudi oficirje in praporščake, ki so bili v vojnem ujetništvu.

Njegov čin ni omenjen tudi pri poznejši službi v srbski vojski. Fabjančič ga je imenoval kot četnega zdravnika v 18. pehotnem polku in tudi potem po srbsko kot trupnega lekara. Toda čete niso imele zdravnikov, v četah so bili samo bolničarji v rangu podoficirja. Toda trupni lekar je lahko pomenil samo zdravnika, saj bolničarja ni mogel imenovati kot lekara (zdravnika). Ali je bil Klemenčič povišan ali pa se je Fabjančič samo izražal po domače?

Lovro Klemenčič je bil od leta 1917 v Rusiji, o njegovem tamkajšnjem bivanju je malo podatkov. Kot omembo ga je mogoče zaslediti v raznih spominih.

Tako je dr. Ciril Cirman v spominih zapisal, da je bil Lovro Klemenčič leta 1917 v Moskvi. Prišel je s Krfa v službo k srbskemu predstavništvu. (Jugoslovani v oktobru, str. 604)

Dr. Filip Kumbatović je v svojih spominih omenil, da se Lovra Klemenčiča, študenta medicine, poznejšega komunističnega poslanca, spomni iz Kirgizije.

Enako je v spominih potrdil Srečko Jeras, ko je opisal ekspedicijo odreda Rdeče armade v Kirgizijo leta 1918.

»Preden je naš odred odrinil na dolgo pot, sem v odred privedel še enega Slovenca, Lovra Klemenčiča, svojega ljubljanskega znanca pri Preporodu, kasnejšega člana CK KP Jugoslavije in poslanca ustavodajne skupščine leta 1920-1921. Povsem naključno sem ga srečal na moskovski ulici. To je bilo pripovedovanja! »In kaj delaš zdaj?« vprašam Lovra, ki je držal pisker v roki. »Mleko iščem.« S prehrano je bila tedaj v Moskvi zelo trda. Povprašam ga, če ne bi šel z našo vojaško ekspedicijo v snujočo se kirgiško republiko. Med drugim bo tam našel tudi mleko, če ne drugačnega, pa kobilje, ki mu pravijo kumis in ki je izredno zdravilno. Razložil sem mu, kaj pomeni naš odred, da nas pošilja ljudski komisariat za vojno, da imamo vagone itd. Lovro se je takoj odločil: »Dragi Jeras, najlepša hvala za ponudbo, kar pojdiva na moje stanovanje, da uredim vse za pot.« Ko sva prispela v odred, je bil Džangildin zelo zadovoljen z novo »pridobitvijo« in je Lovra, študenta medicine, imenoval za zdravstvenega delavca ekspedicije. Ker je imel Lovro s seboj nekaj instrumentov in povrh še nekaj zdravil, hkrati pa je bil spreten v medicini, so ga kmalu vsi vzljubili.« (Jugoslovani v oktobru, str. 531)

Odred je potem potoval stotine kilometrov daleč po železnici do Saratova, nato z ladjami po Volgi do Astrahana. V Astrahanu je posegel v boje z belimi oficirji, ki so v mestu izvedli vstajo. Odred je skupaj z Astrahanci boje končal zmagovito, se vrnil k ladjam, natovoril orožje, municijo in opremo na morsko ladjo in odplul po Kaspiju k njegovi vzhodni obali, v Fort Aleksandrovsk. Tam je na velblodih odšel na pohod čez stepe in puščave do mesta Čelkara ob železniški progi Aktjubinsk-Taškent. Zimo 1918-1919 je prebil v kraju Turgaj v bojih z belimi, ki so kdaj pa kdaj napadli, da bi si odprli pot v Taškent, s čimer pa niso uspeli.

Ob mirnih večerih sta Jeras in Klemenčič obujala spomine. Načrtovala sta prihodnje skupno življenje Slovencev, Hrvatov, Srbov, Makedoncev in morda tudi Bolgarov v Jugoslaviji, ki bi se morala urediti po strogo demokratičnih, socialističnih načelih. »Daleč sva bila od domovine, a misli so letele k nji. In ko sva se po ločitvi leta 1921 spet srečala v Ljubljani, se kot bivša preporodovca nikakor nisva mogla strinjati s tem, da bi v Jugoslaviji obveljala hegemonistična velikosrbska nadvlada.« (Jugoslovani v oktobru, str. 532)

Iz navedenega opisa je mogoče ugotoviti, da je Lovro Klemenčič tudi v Rdeči armadi opravljal zdravniške naloge. Imenovanje za »zdravstvenega delavca ekspedicije« je lahko pomenilo samo to, da je bil kljub samo enemu letniku medicine postavljen za odrednega zdravnika. Odred je imel več sto pripadnikov, ker je imel številne boje, je bilo gotovo tudi veliko ranjenih. Odredni zdravnik je bil odgovore za vse, tudi za hudo ranjene, operiranje in amputacije. Očitno se je v srbski vojski leta 1916 usposobil tudi za to. Do kakšne mere, to pa je posebno vprašanje. Z vstopom v odred Lovro Klemenčič ni postal samo pripadnik Rdeče armade, pač pa se je v odredu  najverjetneje tudi opredelil za boljševike, če ni mogoče postal kar član komunistične partije.

Iz Jerasovih omemb dr. Klemenčiča je posebne pozornosti vreden opis odhoda v Rdečo armado.

Kot je bilo objavljeno, ga je v Rusijo k srbskemu poslaništvu poslala srbska vlada. Poslaništvu je bil dodeljen, kar je pomenilo, da opravlja naloge, ki mu jih daje poslaništvo, in dobiva tudi plačo. Očitno pa ga niso potrebovali, če jim ni bil kar odveč. Plačo je dobival, dela pa ne. Drugače se ne bi moglo zgoditi, da srbskega poslaništva, če je bil tam še vedno v službi, ne bi niti obvestil, da jih zapušča. Kjer je v mestu stanoval, je vzel svoje stvari in odšel. Tako preprosto ne bi mogel oditi, tudi če bi bil v službi pri novi revolucionarni oblasti.

Drugi življenjepis dr. Klemenčiča je objavil France Filipič leta 1991 v Enciklopediji Slovenije. Predstavil ga je z naslednjim besedilom:

 »Klemenčič dr. Lovro (Šentvid pri Stični, 9. 8. 1891 – Podbrezje, 28. 7. 1928), politik in publicist. V času študija medicine na Dunaju (1912-13) se je v Ljubljani pridružil narodno-revolucionarni organizaciji Preporod, postal sodelavec istoimenskega lista ter eden prvih petih kladivarjev (voditelji organizacije). Vzdrževal je stike z Mlado Bosno, 1913 ga je organizacija poslal v Rusijo, da bi navezal stike z ruskimi socialnimi revolucionarji. Kot vojak avstro-ogrske armade je v Galiciji padel v rusko ujetništvo, a je 1915 kot dobrovoljec odšel v Srbijo, bil na bolgarski fronti in se s srbsko armado umaknil čez Albanijo na Krf in v Solun. Leta 1917 so ga poslali v Rusijo, da bi pri vladi A. F. Kerenskega dobil podporo ruske vlade za ustanovitev jugoslovanske države. Avgusta 1918 se je v Moskvi pridružil Rdeči armadi, po vrnitvi v domovino pa levemu krilu v JSDS in deloval za njeno združitev s SDJ (k); oktobra je organiziral ustanovni kongres Skoja v Zagrebu. Na Vukovarskem kongresu KPJ 1920 je bil izvoljen v centralni svet; po kongresu je postal prvi sekretar PK KPJ za Slovenijo. Na volitvah v ustavodajno skupščino novembra 1920 je bil izvoljen na listi KPJ v Makedoniji. Leta 1921 je deloval kot član IO centralnega sveta, oktobra je ustanovil v Ljubljani legalno glasilo KPJ za Slovenijo, Delavske novice. Na 1. državni konferenci KPJ julija 1922 na Dunaju je v okviru vodstva KPJ prvi opozoril na obstoj in pomembnost obravnavanja narodnega vprašanja. Zaradi organiziranja Zveze delovnega ljudstva za občinske volitve 1922 v Ljubljani in ustanovitve Socialistične stranke delovnega ljudstva v začetku 1923 ter zaradi njegovih zamisli o širšem političnem združevanju proletariata v nasprotju s takratno usmeritvijo KPJ je bil kasneje izključen iz stranke. Leta 1925 se je pridružil frakciji socialistov Z. Bernota in vplival na njeno radikalizacijo.« (Enciklopedija Slovenije, 5. knjiga, Ljubljana 1991, str. 93) Kot pisca tega življenjepisa sta bila navedena France Filipič in dr. Franc Rozman. Kot edina literatura o dr. Klemenčiču je bil naveden članek Franceta Filipiča v Zborniku občine Grosuplje XIV iz leta 1986.

Ni dokumentov, ki bi izpodbijali karkoli od navedenega, toda France Filipič kot pisec narekuje previdnost. Imel je uradni in plačani status zgodovinarja, čeprav ni bil zgodovinar, in je tudi veljal za najpomembnejšega zgodovinarja Komunistične partije na Slovenskem. Kot je bilo mogoče sklepati po njegovem delovanju in statusu, je deloval pod neposrednim vodstvom Lidije Šentjurc, ki je s svojo trdo roko upravljala s slovenskim zgodovinopisjem. Zato ni pisal zgodovine, ampak tisto, kar je bilo treba o njej napisati. Kot so razglašali, naj bi bili njegovo vrhunsko delo s področja zgodovine Komunistične partije prej navedeni dve debeli knjigi z naslovom Poglavja iz revolucionarnega boja jugoslovanskih komunistov 1919-1939, ki sta izšli leta 1981, toda med starimi komunisti sta bili sprejeti s hudimi očitki. Bili so tako utemeljeni, da jih je objavilo celo borčevsko glasilo TV 15. Glavni očitek je bil ta, da France Filipič zavaja. Veliko piše o čem obrobnem, ne dotakne pa se najpomembnejših tem.

To ni bilo pri Francetu Filipiču nič novega. Njegova zgodnja velika laž je bila, ko je v reviji Borec lažno opisal svoj odhod v partizane. V resnici ni nikoli odšel v partizane in ni bil nikoli partizan.

Zato je ob takšnem avtorju mogoče pomisliti, da je tudi v življenjepisu dr. Klemenčiča kaj zamolčal ali priredil. Za opis Klemenčičevega prebega k Rusom to nedvomno drži. Po Fabjančiču je rusofil Klemenčič k Rusom prebegnil, po Filipiču je padel v rusko ujetništvo. Kot je zapisal Fabjančič, je k Rusom prebegnil na čelu svojega voda, po Filipiču je bil samo vojak, ki je bil – kot rečeno – ujet. Vendar pa je bistvena razlika, ali je nekdo pač ujet kot navaden vojak, ali pa kot poveljnik voda zavestno na čelu enote preide zaradi svojega političnega prepričanja k sovražniku, v tem primeru Rusom.

Med razlogi za izključitev dr. Klemenčiča iz Komunistične partije France Filipič ni navedel glavnega – dr. Lovro Klemenčič je kot član Komunistične partije nasprotoval ilegalnemu delovanju in oboroženemu boju ter terorju pri boju delavskega razreda za oblast v tedanjih razmerah. Filipičev življenjepis pa zajema tudi obdobje po vrnitvi iz Rusije, kar je Fabjančič obšel.

Dejstvo ostaja, da se je Lovro Klemenčič v domovino vrnil leta 1919 in se takoj vključil v ustanavljanje komunistične partije in zveze komunistične mladine Jugoslavije. To ne bi bilo mogoče, če ne bi iz Rusije prišel že kot komunist in če ne bi tam dobil nalog za svoje tukajšnje delovanje. Zato je bil tudi takoj izbran v vodstvo KPJ kot edini Slovenec, hkrati je bil voditelj pokrajinske organizacije KPJ za Slovenijo. Na volitvah leta 1920 je bil na komunistični listi izvoljen za poslanca v beograjskem parlamentu.

Po sprejetju Obznane leta 1920 je bilo upravičeno pričakovanje, da bo policija začela z odločnim preganjanjem komunistov in se lahko zgodi, da bo zaprla tudi voditelje KPJ. Zato so se odločili, da ustanovijo nadomestniški izvršni odbor centralnega partijskega sveta. Le- ta bo, če bodo aretirali vodstvo, prevzel vodenje stranke. Ta odbor je imel sedem članov, med njimi je bil tudi dr. Lovro Klemenčič.

Po neuspelem atentatu na kralja Aleksandra, ko je 29. junija 1921 mladi komunist Spasoje Stejić vrgel bombo na kralja Aleksandra, in ko je Alija Alijagić 21. julija 1921 v Delnicah ubil Milorada Draškovića, ki je bil v času sprejetja Obznane notranji minister, je bil 2. avgusta 1921 sprejet zakon o zaščiti države. Z njim je bila prepovedana vsaka komunistična dejavnost in so bili komunističnim poslancem odvzeti poslanski mandati, tudi dr. Klemenčiču. To kljub temu, da so voditelji Komunistične partije na Slovenskem terorju kot načinu partijskega boja nasprotovali celo z javno izjavo.

V Zgodovini ZKJ je bilo zapisano, da so bili atentati delo posameznikov in da je bila politična usmeritev vodstva KPJ proti terorju, toda to je vprašljivo. Tako je na primer Mariborčan Vilko Čižmek še leta 1936 odklonil vabilo za vstop v Komunistično partijo zato, ker nasprotuje individualnemu terorju. (Borivoj Breže: Vilko Čižmek, borec za pravico ne glede na družbeno-politični sistem, Časopis za zgodovino in narodopisje 2019/2, str. 49)

V KPJ je leta 1920 po uveljavitvi Obznane in naslednje leto z zakonom o zaščiti države prišlo do hude krize. Kot je bilo zapisano v uradni zgodovini KPJ, partija še vedno ni priznavala narodnega vprašanja. Imela je preozko politično zasnovo in je bila zunaj rastočega odpora proti nacionalni neenakopravnosti. Kot glavna opredelitev je bila odločenost za revolucijo in globoko prepričanje o pravilnosti takšne odločitve. »Po drugi strani pa se komunistična partija ni hotela povezovati s tistimi, ki se z njo niso strinjali prav z vsem in do njih ni bila strpna. Manjkalo ji je politične širine v prizadevanjih ustvariti enotnost delavskega razreda na podlagi razrednega boja; podcenjevala je potrebo po razrednem zavezništvu in se sektaško vedla do možnih zaveznikov delavskega razreda, ki ga je bilo v nerazviti državi tako zelo malo.« (Zgodovina ZKJ, str. 88)

Člana nadomestniškega izvršnega odbora iz Hrvaške in Slovenije, Kaurić in dr. Klemenčič, sta zagovarjala stališče, da je v obdobju državnega terorja treba iskati legalne oblike delovanja in ni glavna naloga ustvarjanje ilegalne partije. Lovro Klemenčič je tedaj kot prvi v KPJ načel vprašanje o pomembnosti narodne enakopravnosti v državi. Proti Lovru Klemenčiču je nastopilo vodstvo slovenskega Skoja. Podpisnik pisma z napadom na Klemenčiča je bil France Klopčič.

Od 3. do 17. julija 1922 je bila na Dunaju prva državna konferenca KPJ. V novo vodstvo KPJ je bil spet izbran dr. Lovro Klemenčič, toda vodstvo Kominterne iz Moskve te izvolitve ni priznalo in ga je odstavilo. Njega in Hrvata Slavka Kurića, ker sta bila proti ustanavljanju ilegalnih partijskih organizacij. (Zgodovina ZKJ, str. 89)

Kot je mogoče sklepati, ga iz Moskve niso samo izločili iz vodstva KPJ, pač pa je bil tedaj tudi izločen iz stranke, čeprav je iz navedbe Franceta Klopčiča in življenjepisa v Enciklopediji Slovenije mogoče sklepati, da so ga izključili šele leta 1923.

Po 2. svetovni vojni je dr. Lovro Klemenčič ostal zakopan v daljni preteklosti. Iz pozabe ga je obudil in mu posebno pozornost namenil prav njegov nekdanji nasprotnik France Klopčič. O njem je pisal v svojem opisovanju delovanja Komunistične partije na Slovenskem v dvajsetih letih. Tedaj je bil France Klopčič voditelj Skoja in podpisnik pisma vodstvu KPJ o tem, kako Lovro Klemenčič ruši komunistično partijo na Slovenskem. Zato je bilo razumljivo, da je negativen odnos do Klemenčiča ohranil tudi v svojem pisanju, priznal je le pravilnost pogledov dr. Klemenčiča na narodno vprašanje. Glede tega se mu je simbolično opravičil. Klopčičevo delovanje pa je še vedno vztrajno ocenjeval kot rušenje Komunistične partije. (France Klopčič: Desetletja preizkušenj, Ljubljana 1980. str. 102, 103 itd.)

Leta 1979 je France Filipič objavil daljši članek o Filipu Filipoviču in začetkih uveljavljanja komunističnega gibanja v Sloveniji. V njem je večkrat omenil Lovra Klemenčiča. Članek je bil natisnjen Časopisu za zgodovino in narodopisje 1979/1-2. Z majhnimi spremembami je bil ponatisnjen leta 1981 v knjigi Poglavja iz revolucionarnega boja jugoslovanskih komunistov 1919-1939. Pisec je Lovra Klemenčiča ocenjeval po merilih Kominterne in tistega dela vodstva KPJ, ki je bilo delovanju dr. Klemenčiča nasprotno. Velikosrbski krogi v Partiji niso mogli sprejeti Klemenčičevih pogledov na narodno vprašanje in enakopravnost narodov, in ne njegovih pogledov na delovanje Partije. Vodstvo je (po navodilih iz Moskve) zagovarjalo ilegalno delovanje, atentate in nasilje pri poti na oblast, Lovro Klemenčič in drugi voditelji Komunistične partije na Slovenskem so temu nasprotovali, kar je bilo v tedanjih razmerah razumljivo. Klemenčič je Obznano in prepoved delovanja KP sprejel kot dejstvo, ki ga je mogoče onemogočiti s spretno politiko in delovanjem na druge, legalne načine. Zato je ustanavljal stranko z drugim imenom, ki bi uveljavljala cilje Komunistične partije. Toda bil je pred časom, saj je KP s takšnim delovanjem začela šele veliko pozneje z Ljudsko fronto. Kot člana najvišjega vodstva jugoslovanskih komunistov je Lovra Klemenčiča odstavila Kominterna. Vse to – in še več – je mogoče najti v navedenem članku Franceta Filipiča, ne pa tudi predstavitve delovanja dr. Klemenčiča. V kontekstu odnosov med slovenskim in jugoslovanskim vodstvom ter Kominterne mu je bila v Filipičevi knjigi pripisana negativna vloga.

Brez vrednostnega tona so bile omembe dr. Klemenčiča v knjigi Zgodovina Zveze komunistov Jugoslavije, ki je izšla leta 1986.

Življenjepis dr. Klemenčiča, kot ga je napisal Vladislav Fabjančič, je poleg političnega delovanja dr. Klemenčiča po vrnitvi iz Rusije zamolčal tudi njegovo smrt. Odpravil jo je z namigom o razmajanem motorju. Smrti ni omenil tudi  življenjepis Franceta Filipiča.

Za odgovor, kakšna je bila dejansko smrtna nesreča dr. Klemenčiča leta 1928, če je bila res nesreča, bi bil potreben policijski opis dogodka. Tako pa ostajamo samo pri časopisnem poročilu in ugibanju, kaj se je lahko zgodilo.

Slovenski narod o smrti dr. Klemenčiča ni poročal. Sporočil je, da bodo dr. Klemenčiča, »ki se je ponesrečil z motociklom«, pokopali pri Sv. Križu »Simpatičnega in značajnega moža ohranimo vsi znanci in prijatelji v najboljšem spominu!« (Slovenski narod, 30. 7. 1928, str. 3)

Med obema glavnima slovenskima dnevnima listoma je o smrti dr. Klemenčiča največ poročal Slovenec. Že dan po smrti, to je 29. julija 1928, je na kratko poročal, da so dr. Klemenčiča »ob poti našli mrtvega«. Zapisano je bilo tudi, da je bila to smrtna nesreča z motornim kolesom. (Slovenec, 29. 7. 1928, str. 1) V naslednji številki, ki je izšla 31. julija, je bil dodan še podrobnejši opis smrti, ki pa je bil po obsegu in natančnosti daleč od običajnega natančnega Slovenčevega poročanja o nesrečah in samomorih ter podobnem. Zapisano je bilo: »Kdo je zakrivil nesrečo, je težko dognati.« Cesta na Podbrezju je polna klancev. »Klemenčič je priletel z motorjem v sprednji del avtomobila in si pri padcu pretresel možgane, da je bil v trenutku mrtev. Pri obdukciji se ni našla nobena težja poškodba in tudi ni imel odprtih ran.« (Slovenec, 31. 7. 1928, str. 4)

Obe Slovenčevi poročil je težko uskladiti. Po prvem so na cesti našli mrtvega Klemenčiča, ne da bi vedeli, kaj se je zgodilo. V drugem poročilu ni bilo ponovljeno, da bi ga našli, pač pa da se je z motorjem zaletel v avtomobil in se ubil. V kakšen in kateri avtomobil, saj ga v prvem poročilu o smrti ni bilo? In kako vedo, da se je zaletel v avtomobil, saj ni bilo znano nič drugega kot to, da so ga našli mrtvega na cesti? Kdo je bil v tem avtomobilu? Ali se ob tako silni nesreči vozniku avtomobila in drugim morebitnim potnikom v njem ni zgodilo prav nič? Ali pa je bil avtomobil tako poseben, da se ga ni smelo imenovati, enako ne tega, kdo je bil voznik, kar bi bilo razumljivo, če je bil – na primer – avtomobil vojaški ali še kaj pomembnejšega?

Manjkalo je tudi pojasnilo, kako so lahko dr. Klemenčiča našli mrtvega na cesti, ne da bi vedeli, kaj se je zgodilo, v naslednjem poročilu pa že poročali, da se je zaletel v avtomobil. Od kod se je vzel ta avtomobil, če v prvem poročilu o smrti ni bilo nobenega avtomobila in ne priče, ki bi videla, kaj se je zgodilo. Edino dejstvo je bilo, da so na cesti našli mrliča.

Ali je dr. Klemenčič s svojim motorjem zapeljal v avtomobil ali je avtomobil zapeljal vanj? Ali je bila res samo nesreča ali bi njen opis omogočal še domnevo kakšne druge razlage. Na primer, da je šlo za samomor, ali pa – obratno – da je kdo poskrbel za nesrečo. Pri dr. Klemenčiču to ne bi bilo nič čudnega. Zelo moteč je bil za državni režim kot tudi za komuniste, ki jim je prej pripadal in so potem v njem videli svojega nasprotnika, če ne kar sovražnika. Toda če bi bilo mogoče sumiti, da so za nesrečo stali komunisti, bi časopisi o tem pisali. Nekaj takega bi prispevalo k protikomunistični propagandi in prikazovanju komunistov kot zločincev. Očitno je avtomobil, ki je ubil dr. Klemenčiča, pripadal nekomu, ki ga javno ni bilo mogoče imenovati ali se ga ni smelo imenovati.

Prikrivanje umorov, za katerimi je stal represivni aparat države, tedaj ni bila izjema. Lovro Klemenčič ni bil edini dobrovoljec, ki se je po vojni obrnil proti beograjskemu režimu in umrl. V Beogradu so leta 1926 v zaporu ubili solunskega borca Franja Vulča, komunista in vodjo proletarskih skupin, odlikovanca z rusko in romunsko medaljo za hrabrost v bojih v Dobrudži, kar je javnost izvedela šele veliko pozneje. Poleg tega so bila to leta nasilja, umorov in poskusov umorov. Smrt bi morala doleteti vidnega opozicijskega politika Svetozarja Pribičevića, morilec ga je čakal v stanovanju, potem se je razkrilo, da je bil to pripadnik tajne dvorne policije, znan kot likvidator. Mesec dni pred smrtjo dr. Klemenčiča so v Beogradu v parlamentu ubili hrvaškega politika Stjepana Radića. V velikih demonstracijah v Zagrebu so potem žandarji in policisti ubili 5 demonstrantov, 50 so jih ranili.

Če je kje ohranjena dokumentacija o delovanju dr. Lovra Klemenčiča kot komunista na Slovenskem in njegovi smrti, šele potem bomo lahko vedeli, kaj se je zares dogajalo z njim – in ali se je res samo ponesrečil.

(napis pod sliko)

32. Dr. Lovro Klemenčič, zamolčani prvi voditelj Komunistične partije za Slovenijo, voditelj komunistov brez spomenikov in proslav