Na Gorenjskem se je ohranila lesena čutara, ki je že več let v Vojnem muzeju Logatec. Posebnost je zato, ker je prišla z Gorenjskega, napis na njej pa je srbski. Delno je že razpadla, kljub temu pa sta obe strani prepoznavani.
Na eni strani sta dve prekrižani zastavi in pod njima letnica 1947. Leva zastava ima tri polja. Barv nima več, skoraj gotovo pa so bile jugoslovanske, če je čutara pripadala kateremu od vojakov Jugoslovanske armade. Lahko pa bi šlo za srbsko zastavo in to celo brez zvezde. Kot je vse drugo v les vrezano, bi bila tudi zvezda, če je bila na zastavi. To je mogoče sklepati zaradi desne zastave. Ta je partijska, saj ima levo zgoraj vrezan znak v obliki srpa in kladiva.
Na sredini druge strani čutare je vrezan cvet velike rože. Naokoli je v krogu vrezano v cirilici: Mirko Kalni (tu črka manjka, mogoče je bil cirilski Ć?) slavi sv. Jovana.
Gre samo za sklepanje, da je čutara ostala za nekim vojakom iz Srbije, Bosne in Hercegovine ali Hrvaške, ki je leta 1947 služil vojaški rok na Gorenjskem. Čutaro je verjetno prinesel s seboj, čeprav bi bilo mogoče, da jo je sestavil in izrezljal pri vojakih. Če je bil v kateri od delavnic, je imel veliko časa zase in tudi potrebno orodje.
Le tega ni mogoče razumeti, zakaj je ni vzel s seboj, ko je vojsko odslužil. Ali se mu je kaj zgodilo, saj je težko verjeti, da je čutaro sam zavrgel. Po lesu je videti, da je dolgo nekje ležala, najverjetneje celo na zemlji ali v kakšni lopi, kjer jo je močil dež. Zato je les tako razjeden, izgubil pa je tudi vso barvo.
Zaradi partijske zastave je mogoče pomisliti, da je bil ta Mirko član Komunistične partije Jugoslavije, lahko pa je ta zastava na čutari samo kot del tedanje vojaške simbolike. Mirko je – kot piše – slavil sv. Jovana, toda mnogi srbski člani Komunistične partije so ostali zvesti tradiciji praznovanja krstne slave.
Ker se je čutara ohranila pri nas, je tudi del naše zgodovine, kot so bila leta služenja vojaškega roka v Sloveniji del življenja mnogih fantov iz južnih delov Jugoslavije. Za tiste, ki niso imeli srednje šole, je tedaj vojaški rok trajal tri leta. Težko si je predstavljati, kako dolgo je bilo to, saj se je nam neskončno vleklo tudi tisto eno samo leto v vojaški suknji. Na koledarčku smo vsak večer prečrtali dan, ki je minil, tisti vojaki pred nami pa so morali imeti kar tri koledarčke. Bolje ne pomisliti …
(Napis pod sliko)
77-1. Ena … 77-2. … in druga stran čutare z Gorenjskega