Janez Švajncer

V zgodovinopisju je o določenem pomenu predmeta mogoče sklepati iz okoliščin. Z deduktivno logiko, ki z uporabo množice podatkov privede do najverjetnejšega sklepa, se da pojasniti predmete in njihov pomen. Na nobeni situli ne piše, čigava je bila pred več tisoč leti, kot na nobeni čeladi, komu je pripadala, niti na meču ni vrezano, komu je visel za pasom. Za razumevanje predmeta je zato najprej nujno poznavanje in razumevanje zgodovinskega dogajanja in nato skrbno preučevanje lastnosti določenega predmeta. To je naloga za dobrega zgodovinarja, muzealca ali arheologa. Prav z opisanim pristopom je mogoče kot verjetno sklepati tudi o možnosti, da je bila srednjeveška vladarska bojna čelada, ki je v Vojnem muzeju Logatec, povezana z grobnico sultana Murata na Kosovem polju. Grobnica je znana kot Muratovo tulbe ali turbe. Ob časopisnem novinarskem predstavljanju zasebne zbirke, v kateri se je morda nahajala čelada, je bila v 60-tih letih zaradi povezave imenovana kot – kosovski šlem.

Osnovni podatki:

• globina čelade 11 cm
• višina 15 cm, z nastavkom zgoraj 18 cm
• zunanji obod, premer 11,7 x 20,5 cm
• notranje mere 18 x 20,5 cm
• širina železne podloge 13 cm
• na podlogi 2 x 4 luknje premera 1-1,1 cm

Čelado je prejšnji lastnik ponudil v odkup Narodnemu muzeju Slovenije. Za nakup se niso odločili, ker čelada ni povezana s slovensko zgodovino, bila pa je v muzejski delavnici strokovno očiščena in s tem zavarovana pred nadaljnjim propadanjem.

Z obliko in poreklom čelade se je lani v Srbiji ukvarjal zgodovinar Marko Aleksić, ki je napisal knjigo o srednjeveških mečih in zato bojda tam velja za strokovnjaka za srednjeveško orožje. Ta doktor, ki še ni bil niti rojen, ko je bila čelada v jugoslovanski javnosti znana kot kosovski šlem, je uradno ugotovil, da čelada ni mogla pripadati knezu Lazarju, saj je v kosovski bitki nosil drugačno čelado, predvsem pa ta čelada sploh ni srednjeveška.

Navedel je v izvirniku takole: »„Ovaj šlem u ovakvoj formi svakako ne bi bio srednjovekovni, pa samim tim ne bi pripadao ni knezu Lazaru. Postoji mogućnost da je neki njegov deo iz srednjeg veka, na primer kalota, a da je kasnije, kao vredan predmet u nečijoj kolekciji nadograđivan ili dodatno ukrašavan što se dešavalo sa nekim drugim dragocenim srednjovekovnim evropskim predmetima. Naravno, teško je procenjivati takve stvari samo na osnovu fotografije, pogotovu što se vidi da je metal ovog šlema agresivno čišćen, već bi najsigurnije bile dodatne analize i pregled predmeta, ali po onome što sam video, šlem u ovoj formi sigurno nije srednjovekovni. Ipak ako želimo da budemo sasvim sigurni trebalo bi analizirati ili barem detaljno pregledati neke delove šlema koji bi eventualno mogli biti iz srednjeg veka, na primer delove kalote koja je vidim fragmentovana, agresivno čišćenja pa i naknadno bušena. Ipak, I ako bi se eventualno ispostavilo da neki deo ovog šlema ili on u celosti potiče iz srednjeg veka, ni tada još uvek ne bi imali nijedan jedini dokaz da je pripadao knezu Lazaru više nego ijedan drugi šlem ili predmet od mnogih koji su otkriveni i zaista potiču iz 14. veka. Inače, znamo da je knez Lazar nosio šlem tipa basinet koji je bio vodeći konjanički šlem te epohe, sa vizirom i detaljima koji ukazuju na italijansko radioničko poreklo.“

Naj mu bo oproščeno, očitno tudi v Srbiji ni nič drugače s »strokovnjaki« za orožje, kot je v Sloveniji. Diplomira na zgodovini, potem išče službo in dobi tako, da mora – hočeš nočeš – postati strokovnjak za orožje. Nato prebere nekaj angleških, nemških in še katero od italijanskih knjig o starem orožju, naredi za lase privlečeni doktorat in nazadnje še sam verjame, da se spozna na staro orožje, saj ga imajo vsi za strokovnjaka v skladu z vlogo, ki mu je bila dodeljena.

Srbskemu »strokovnjaku« je mogoče šteti v dobro, da čelade ni nikoli videl v živo, pač pa je svojo ekspertizo podal samo na podlagi preprostih fotografij. Ob tem, da ni srednjeveška, je še dodal, da je bila agresivno očiščena. Težko je reči, da je bilo to mišljeno kot priznanje slovenski muzejski delavnici, ki je čelado očistila, kar pa je še najmanj pomembno. Zaresne obravnave je vredna samo ugotovitev, da čelada ni srednjeveška.

Najprej pri tem ni bilo pojasnjeno, če ni srednjeveška, kakšna pa je? Kdaj in kdo bi nosil bojno vladarsko čelado, ki je okrašena z vladarsko simboliko, hkrati pa ima znotraj močno lobanjsko oblogo z luknjami za zračenje, počez čez čelado pa še en močan varovalni lok. S tem lokom in lobanjskim ščitnikov je bila glava tako zavarovana, da je ni mogel poškodovati še tako močan udar z mečem ali sabljo. Takšno čelado so šli delat samo za pravo bojno rabo.

Kaj ji manjka, kar je verjetno zavedlo doktorja iz Srbije, saj ni imel pred seboj celovite podobe čelade?

Manjkata ji dva bistvena dela bojne srednjeveške čelade, kar na fotografiji ni bilo vidno. Glavna značilnost bojnih čelad v 14. stoletju in že prej je bil nosni ščitnik. Na znameniti tapiseriji, ki prikazuje bitko pri Hastingsu leta 1066, so nosni ščitniki posebej opazni del bojnih čelad, da poznejših čelad križarskih vitezov niti ne omenimo. Tak nosni ščitnik je imela tudi ta čelada, le da je odlomljen. Na odlomljenem delu je sled grobega odloma še vedno vidna. Mogoča je razlaga, da zaradi nosnega ščitnika čelade ni bilo mogoče položiti na tla, zato so ga pri dajanju v Muratovo tulbe odlomili.

Drugi bistveni del, ki se ni ohranil, je verižno oglavje. Luknjice ob spodnjem robu čelade povedo, da so nosile verižni oklep, ki je varoval glavo z obeh strani, zadaj in spredaj pod brado. Tak način varovanja glave in vratu je bila značilnost srednjeveških bojnih čelad pred uvedbo polnega oklepa. V arabskih državah se je ohranil do 19. stoletja. Ni mogoče vedeti, zakaj tega oglavja na kosovski čeladi ni več. Mogoče sta dve razlagi: ali je v stoletjih propadlo ali pa so ga odstranili, ko so odlomili nosni ščitnik.

Najtežje pa je sklepati, kaj je bilo vstavljeno v nosilni tul na vrhu čelade. Mogočih je več razlag. Najverjetnejša je, da je bil na vrhu čelade vstavljen križ. Ta razlaga je toliko bolj verjetna zato, ker se ujema z upodobitvami srbskih vladarjev na srednjeveških freskah v samostanih in cerkvah. Za vladarja krščanske vojske v bitki z muslimani na Kosovem polju bi bil še posebej razumljiv, saj to ni bila samo bitka med dvema vojskama, pač pa v okviru verskega bojevanja bitka med kristjani in muslimani.

Manj je verjetno, da je bilo na vrhu čelade vstavljeno samo nekaj okrasnega, na primer posebej lepo perje, toda tudi te možnosti brez nasprotnega dokaza ni mogoče izključiti.

Tudi ni razlage, ali je bila čelada znotraj obložena, da je mehko ležala na glavi, ali pa je glavo obdajalo posebno oblačilo, ki je omogočalo nošenje čelade.

Na čeladi ni nobene krone, kar se ujema s tem, da knez Lazar ni bil kralj. Vladarsko simboliko predstavlja okras naokoli, podoben lilijam. Zato čelada najverjetneje ni bila izdelana v Srbiji, mogoče kje v Italiji ali Franciji.

Edino, kar je srbskemu doktorju mogoče šteti v dobro, je nezaupanje. Svet starin in umetnin je tako poln ponaredkov, da je meja med originali neredko zabrisana. Ugotavljanje pristnosti je še posebej težko, ko dobro narejen ponaredek skozi desetletja ali celo stoletja dobi potrebno patino ali ga celo umetno postarajo. Zlasti 19. stoletje je bilo polno historičnih ponaredkov starega orožja in oklepov. Novopečena kapitalistična gospoda, ki si je kupovala gradove in dvorce, jih je potrebovala za oblikovanje lažne zgodovinske podobe. Na Slovenskem je najbolj znani tovrstni primer čudoviti ovratni prsni oklep v Narodnem muzeju Slovenije. K njegovi slavi je prispeval tudi prof. Tancik, celo jaz sem mu nasedel in sem dal sliko oklepne plošče (ovratnika) v knjigo Vojna in vojaška zgodovina Slovencev, čeprav s slabim občutkom. Potem pa so v Narodnem muzeju oklepno ploščo pogledali malo natančneje in jo odprli, notri pa našli listek, da je bila narejena v Angliji pred okoli sto leti. Toda tedaj sem muzealcem v glavnem še verjel, nato pa vse manj, odkar sem videl v arheološki zbirki Narodnega muzeja razstavljen medeninasti odbojnik pehotne sablje iz 18. stoletja, predstavljen kot predmet iz starejše železne dobe.

Proti temu, da bi bila kosovska čelada historični ponaredek, govori njena izdelava. Ni bila kovana, da ustvari vtis, pač pa za pravo bojno rabo, kot bojna čelada mora biti, pri historični pa bi bilo to odveč. Tudi ni okrašena in lepa, če uporabimo to oznako, kot bi bila, če bi se nekje odločili, da naredijo lažno srednjeveško vladarsko čelado.

Še manj pa ji je mogoče pripisati, da je izdelek za filmske in gledališke potrebe ali pustne karnevale. Tudi za to rabo delajo izdelke, kjer je pomemben videz, ne pa dejanska raba, sodobne filmske čelade pa so tako ali tako iz cenene plastike ali pločevine.

Zato je z uporabo logike in opisanimi zgodovinskimi razlagami možno, da je to čelada, ki je bila do leta 1912 v Muratovi grobnici na Kosovem polju, ko so zmagovalci prišli vanjo in jo je verjetno osvojil neki oficir, kot tudi preprogo (čilim) iz grobnice, potem pa je menjala več drugih lastnikov, dokler ni pred desetletji prišla najprej v Narodni muzej Slovenije in nato v Vojni muzej Logatec.

Povzetek: res je, ni mogoče z Lazarjevim podpisom dokazati, da je vladarska bojna čelada pripadala prav srbskemu knezu Lazarju, čeprav bi bilo ob vsem znanem zgodovinskem kontekstu tega časa najbolj logično, da so Turki v čast svojemu ubitemu sultanu v spominsko stavbo dodali prav čelado vladarja premagane vojske, ki so mu po zmagi odsekali glavo, in ne katero koli drugo čelado. Toda neresno in skrajno nestrokovno pa si je dovoliti nesmisel, da čelada ni srednjeveška ali vladarska ali bojna. Takšna trditev dovolj pove o znanju človeka, ki si nekaj takega dovoli, in o strokovni ravni zgodovinarjev in muzealcev v okolju, kjer se to lahko zgodi.

Očitno je Srbija glede tega že v »Evropi«, kjer je tudi naša Slovenija – žal! 

(napis pod sliko)

7a-1. Kosovski šlem na fotografiji

7a-2. Risba čelade kot je zdaj …

7a-3. … in risba z verjetnimi manjkajočimi deli