Moja rojstna vas Otlica, ki je razpotegnjena na planoti Gora nad Vipavsko dolino ob robu Trnovskega gozda, je bila med obema vojnama samozadostna, lahko bi rekli neke vrste komuna. Po sedanjih predpisih bi izpolnjevala merila za dobro krajevno skupnost. Imeli smo farno cerkev s suverenim slovenskim župnikom in mežnarjem pripadnikom TIGR, osnvno šolo, žerndarmerijo (karabinerje), gozdarsko-lovske čuvaje (foreštali), tri gostilne, dve bitegi, trgovini, pogrebno službo in številne duge obrtnike. Stric Frence Čibejski je znal ukrojiti primerno trugo, krsto, da pokojniku ni bila preveč tesno. Pa hiše je prekrival s slamo, kar je bila prava znanost za tiste čase. Streha je morala kljubovati burji, ki je zavijala tam čez Golake. Tudi kakšno domače svene, pujska je znal predelati v slastne klobase in mjulce s cvibami (krvavice z rozinami). Dite Polanski in Danele s Podhruške sta opravljala pogrebno službo. V zaselku Kitajska si je Virbov Tone uredil zobozdravstveno ambulanto in na veselje škrbastih vaščanov pulil boleče zobovje kar v živo. Mojster Tone čakalnih vrst ni poznal, ker tudi svojega dela ni zaračunal. Le kakšno liro je sprejel v boge ime. Za šilce žganja, ki ga je ponudil za lokalno anestezijo. Skoraj vsaka hiša je imela obdelovalce kamna, škpelini so jim rekli, ker so z jekleno špico, škrpel imenovano, znali obdelati kamen za škarpe ob cestah, na pregradah hudournikov in drugih gradbiščih. Gospodare v Kravsucu je imel dva konjička, da je preoral kakšno njivico v vasi, prepeljal težja bremena z Vipavske doline, pozimi pa plužil sneg na cesti od Štuljčuša do Toniška. Lohajnar je z močno volovsko vprego opravljal težka gozdna dela. Ta Guren Prstavc je imel plemenskega bika, ki je skrbel za razmnoževanje goveda, v Starohiši pa so imeli kozla, košk imenovanega, ki so ga posojali tudi na dom, če je kozja nevesta menila, da bi to intimno dejanje raje opravila v domačem okolju.
In krojača Toneta Likarja smo imeli v Kamnitnku, skromni hišici v bližini cerkve na Otlici. Tone je vaščanom krojil oblačila, običajno otrokom za birmo, ženinom pa za poroko. Žena Ihanca je v bitegi-trgovinici prodala kakšno kilo pašte, koruzne mjuke-moke, rajža-riža ali eno prezo-drobec fece-kvasa. Ta trgovski posel je v glavnem potekal ob nedeljah po deseti maši ali popoldan po andohti, ko so gospodinje zavile v bitego.
Vse to sem moral zapisati, da bi bralec lažje dojel prepredenost vaškega žvljenja v gorski vasici, ki je slovela po složnosti in nenehnem pasivnem odporu proti italijanskim zavojevalcem. Ne pozabimo. Vse to se je dogajalo onkraj Rapalske meje, na slovenskem ozemlju, ki je pripadalo Italiji. Ampak moji vaščani, Gorjani, so živeli svoje življenje. Način življenja, ki ga je predpisov tujec, so ignorirali, tujcu so kazali prezir, če le ni bilo prenevarno.
To je bilo najbolj vidno ob nedeljah. V cerkvi in okolici se je manifestiralo slovestvo. Tam si moji rojaki niso dovolili skruniti posvečenega in blagoslovljenega prostora. Tudi stare ženice, ki so hitele k maši, so svoje slovenske mašne bukve skrile v nedrje. Tiste bukve z veliki črkasmi, kajti ne bi bilo spodobno, da bi božje besede človek bral z očali. Italijanom ni bilo nikoli zaupati, čeprav je bilo bogoslužje dovoljeno v slovenščini. V gostilnah, po andohti, se je čula slovenska pesem, če tudi so na vseh javnih krajih viseli napisi »Proibito cantare« (petje prepovedano). Kapljica dobrega vinca je omehčala fantovska grla in zadonela je slovenska pesem (soto voce – polglasno) so rekli, toliko, da so predramili vaške karabinerje, da so šli na lov za pevci, ki pa so se že potuhnili.
Tako je bilo v mirnem času. Italijanski oblastniki so se vedno čutili ogrožene, milo rečeno. Potem pa je prišla vojna, ki je življenje obrnila na glavo. Vpoklic na vpoklic v italijansko vojsko, mož in fantov, sposobnih za vojsko, v resnici v delovna taborišča, ki so jih imenovali batalioni speciali. Po vaseh Trnovske planote in Nanosa so se pojavili prvi zametki partizanstva, kar je pri italijanskih oblasteh rodilo burne reakcije, grožnje, nasilje, omejitve gibanja, stroga zatemnitve bivališč, odvzem prehrambenih in oblačilnih nakaznic. Znan je celo zločin nad Bizjakovo družino na Predmeji, ko so vojaki redne italijanske vojske zažgali hišo in v ogenj zmetali postreljeno šestčlansko družino Bizjak. Višek vseh oblastnih ukrepov je bilas razglasitev naših krajev za La tera dei ribelli, ozemlje banditov, s strogo zatemnitvijo naših domov. Odrezani od sveta so moji Gorjani živeli ob svojem. Kakšno kilo moke so pritovorili z Dežele, in to je bilo vse.
Tudi naš krojač Tone je bil ob zaslužek. Mladeniči so morali na vojsko in neveste niso imele s kom sklepati zakona. Birme so bile odpovedane, ker so oblasti tudi škofu tam v Gorici zabičale, da so naši kraji prepredeni z banditi in častiti škof je ostal doma, birmanci pa brez svetega zakrametna svete birme. To je bil škandal in žalitev brez primere, kajti moji rojaki so bili miroljubni in verni vaščani, ki častitemu škofu ne bi žalega storili. Ampak prišel je september 1943 in La nostra patria je šla v maloro, Primorci pa smo se znašli v svobodi. Ne za dolgo. Prihrumel je drugi sovražnik s podvojeno zlobo in zatiralsko slo. »Schwain geraws«, so kričali podivjani vojaki, ki so sejeli ogenj in smrt. Že ustaljenim omojitvam in razglasom so dodali še »ozemlje vojnih operacij« in prosto topovsko streljanje, na slepo iz Ajdovščine na Goro. Nihče ni vedel, kdaj in kam bo padla izstreljena topovska granata. Padale so v gozd, na gmajno, na pašnike in v bližino hiš, vendar velike škode ali žrtev ni bilo.
Dne 26. aprila 1944 je bil pri družini Likar v Kamnitniku na Otlici običajen dan. Krojač Anton Likar, rojen leta 1875, je proti večeru zapustil svojo krojaško delavnico in odšel v hlev, da bi postregel kravi Sivki pred nočnim počitkom. Hlev je bil pod hišo. Stopnice so od hleva vodile prav do vhodnih vrat v hišo. Mojster Tone jih je prehodil velikokrat. Tistega dne poslednič. Ko je prispel do vrha stopnic, tik pred vhodnimi vrati, je čez rob Gore iz Ajdovščine prižvižgala topovska granata, pristala na stopnicah, eksplodirala dobesedno pod nogami mojstra Toneta. Truplo 69 letnega Toneta je iznakaženo, razmesarjeno obležalo pred vrati domače hiše. Z dokajšnjo mero poguma, žalosti in prizadetosti so svojci pokojnika pripravili za pogreb. Za dejanje vojnega hudodelstva nihče ni odgovarjal. Ljudje v Ajdovščini so vedeli povedati, da je dežurni nemški častnik topničarjem ukazal streljati, kadar ga je bila volja, brez napovedi ali razloga. So pa v Ajdovščini bili tudi taki, ki so streljanje nam Gorjanom privoščili:
»Nemci zopet Gorjanom pošiljajo pakete, da bodo nasitili lačne gošarje.« Kaj hočemo. So dobri in slabi ljudje. Drugih je zelo malo.
Ta zgodba, bi bila pomnjkljiva, če ne bi omenil tudi druge zgodbe krojača Toneta, ki pa s topovsko granato nima nič skupnega.
Na Deželi, dol pri Stomažih, je bil kmet, ki je vsako leto z zrelim sadjem v košu prihajal na Goro, da bi prodal kakšno kilo češenj, hrušk, breskev ali drugih sadežev. Od hiše do hiše je za ubogo liro ponujal svoj pridelek. Ljudje so ga poznali in so z njim radi izmenjali novice, ki so prišle z Dežele. V tistih krajih je znano, da ljudje uporabljajo frazo »Ma, strela naj te ubije …« kot uvod v vsak običajen pogovor. Naš prodajalec sadja se je običajno ustavil tudi v Kamnitniku pri krojaču Tonetu. Postala sta prijateljsko domača. Beseda da besedo in Stomažan je krojača Toneta nagovorjal, naj se preseli na Deželo, ker je dober krojač in bo v Vipavski dolini imel več dela in tudi zaslužka. Tone je bil redkobeseden in ni odgovarjal na ponujeno boljše življenje na Deželi. Nekega dne pa je mojster Tone odločno povedal, da ne gre nikamor, ker je Gorjan po duši in telesu, ker živi skromno, vendar pošteno. Ker je na Gori rojen in ima tukaj družino, svojce in prijatelje. Takrat pa naš prodajalec sadja kakor iz puške: »Tone, ma oštja, strela naj te ubije, se ti ne želim nič slabega, le na Deželo bi te rad spravil.«
Napoved in želja prodajalca sadja se ni uresničila. Toneta ni ubila strela, zadela ga je topovska granata in ga razstreščila do nespoznavnosti. Bralec naj verjame: usodi, prerokbi, naključju ali le v brezobzirnost nemške vojske v Ajdovščini, ki je na slepo pošiljala granate čez rob Gore.
Andrej Bolčina
(napis pod sliko)
27. Krojač Tone Likar