Če sem čisto pošten, oče besede ateist niti poznal ni, kaj šele, da bi razumel njen pomen. Takrat se ta beseda ni uporabljala. Ljudje so govorili o brezboštvu, hujši primeri so veljali za antikrista, pa tudi za pogane niso imeli prijaznih besed. Ampak domačini so mojemu očetu prizanašali s temi žalivkami, ker tudi on ni razglašal naokoli svoje odločitve. Meni je svojo odločitev pojasnil pozneje, ko sem že nekoliko odrasel in naj bi njegov sklep tudi razumel.

Takole je bilo. Oče je postal vdovec sorazmerno zgodaj. Žena Mica, moja mama, je umrla za hudo boleznijo pri 40 letih in očetu je bilo hudo, ker je zapustila številno družino, mene, malega otroka, da se je niti ne spominjam. Oče je ostal sam v skrbi za preživetje in vzgojo otrok. Nikoli nam ni iskal nadomestne mame. Vse je prevzel na lastna pleča: zaslužek, gospodinjstvo, vzgoja. Prijazni in čuteči vaščani so ga tolažili, pa tudi župnik je prispeval tolažilno besedo. »Bog je tvojo Mico poklical k sebi,« so dejali. »Bog je neskončno usmiljen in usmilil se je tvoje Mice ter jo odrešil zemeljskega  trpljenja. Vse je zapisano v božjem načrtu. Brez božje volje se nič ne zgodi.« Tako čudno so gospod tolažili potrtega, žalostnega in sicer trdnega Janeza, ki je bil na robu obupa. Zato je sam pri sebi sklenil: »Če je ta bog resnično vzel k sebi mojo ženo Mico in mamo najinih otrok, ter je to celo načrtoval, potem jaz s tem bogom nočem imeti nobenih opravkov.« Pika! Od tistega časa oče ni prestopil cerkvenega praga, ne v vasi, ne drugje. Je pa obdržal spoštljiv odnos do verujočih sosedov, pa tudi z vaškim župnikom sta bila v korektnem odnosu. Moram povedati, da so vaščani očetu privesili vzdevek Papež in tako je imela naša vas Otlica svojega ateističnega papeža.

Andrej Bolčina