Med stotinami starih fotografij v Vojnem muzeju Logatec je posebnost fotografija poročnika Rdeče armade, ki se je dal slikati 12. maja 1945. Vojna se je končala, odšel je k fotografu, da mu bo ostal spomin. Toda malo verjetno, da se je za enako sliko odločil še kdo.

Oficirji in vojaki zmagovite vojske so se po njenem koncu pred fotografa postavili okrašeni z odlikovanji, ta poročnik pa si ni pripel niti enega reda in ne medalje, vendar ne zato, ker jih ne bi imel. Pustil jih je kje spravljene, zanj so bili njegova najvišja in najpomembnejša odlikovanja trije trakci za hude rane. Te je imel na desni strani prsi, potem pa še na pasu pripet bojni nož in na drugi strani pištolo. Tudi če to ni napisano, je bil tako opremljen lahko samo nekdo, ki je pripadal izvidnikom, danes bi rekli specialcem, kot jih je imela Rdeča armada. Ti so opravljali svoje nevarne nočne naloge za nemško bojno črto skoraj brez orožja. Temu poročniku je bil dovolj njegov nož. Ni treba dvomiti, da ga je znal uporabljati in da ga je tudi uporabljal. Ko je bilo treba ugrabiti nemškega vojaka, ki bo lahko dal podatke o enoti in sovražnih položajih, se je poročnik v zavetju noči splazil do Nemcev, našel pravega, mu nastavil nož na vrat in ukazal, da gre z njim.

Toda vedno se mu ni posrečilo. Trikrat so ga odkrili in streljali po njem ter ga tudi zadeli. Ne do smrti, toda po ruskih vojaških merilih so bile hude rane tudi zares hude, ne samo praske, kot je bilo na primer dovolj, da je nekdo v vojski ZDA dobil njihovo ranjensko odlikovanje, škrlatno srce. Ta poročnik je bil trikrat zares ranjen in blizu smrti, vendar je preživel. Mogoče je bil kozak z Dona. Pri njih je bilo v navadi, da so furaško nosili postrani tako, da je bilo videti šop las. Ta poročnik kape nima, ima pa nad levim ušesom značilni šop.

Pri nas so Črnogorci šteli junake po ranah, tudi v Rusiji so bili takšni, za katere so bile rane največji dokazi vojnega junaštva in zato najvišje odlikovanje. Ta poročnik je moral imeti najmanj rede rdeče zastave, Aleksandra Nevskega in rdeče zvezde ter še domovinske vojne, ob njih pa eno ali več medalj za hrabrost, toda tudi ta visoka srebrna odlikovanja z zlatimi dodatki mu niso pomenila toliko, kot trije navadni rumeni trakci za rane iz blaga.

(napis pod sliko)

48-1. Poročnik Ivan, rojen leta 1924, junak nad junaki