Prvič so me vrgli iz službe v začetku leta 1979, v Mariboru, ko so me odstavili kot glavnega urednika Večera, čeprav je bila glavna odločitev sprejeta čisto zgoraj, v Ljubljani. Časopisi so bili v pristojnosti predsednika SZDL. Bilo je zaradi generala Maistra. Spomladi 1990 sem se v Ljubljani znašel na zavodu za brezposelne zaradi Ministrove sprejemnice. Tako ni bilo nič novega, ko me je leta 1994 novi minister Kacin takoj nagnal domov, že prvi dan. Pozneje je v Delu razlagal, da zaradi nedovoljene politizacija pripadnika slovenske vojske in da sem sramota za slovenske generale. Dobesedno tako. V uvodniku časopisa našega ministrstva za obrambo sem si dovolil napisati, da ni res, da pripravljamo državni udar, kot je bilo takrat vsiljivo slišati z vseh strani. Ker me je kot državnega sekretarja imenovala Vlada, moja odstavitev ni bila v ministrovi pristojnosti. Vložil sem tožbo na sodišče in me je čez dve leti vrnilo nazaj na moje delovno mesto, nakar so me takoj administrativno upokojili.

Toda spomladi 1994 je bilo do tega še daleč, tudi nisem mogel vedeti, kako se bo na sodišču izteklo. Posedal sem doma, pestoval svojo bolečino, gledal v prazno, čakal na nič, na nekaj, kar se bo zgodilo, ne da bi vedel ali vsaj slutil, kaj bo to. Ali pa da je bila vse skupaj velika pomota, zdaj pa bo spet, kot je bilo. Tisto zimo sta mi vedno bolj dreveneli leva roka in rama, za vsak primer sem šel gledat v zdravstveni priročnik, ali se mogoče motim, da je to znak za infarkt. Ne, nisem se motil, pisalo je natanko tako, toda ni me vrgel infarkt. V bolnišnici sem se znašel zaradi ledvičnih in žolčnih kamnov. Mlad zdravnik v Kamniku, ki me je pogledoval čez očala, mi je poučno začel, da je to na psihični osnovi, slišati pa je bilo kot očitek, ali sem samo jaz tako razumel, saj mi je tedaj bilo, kot da se mi je zameril ves svet. Kar izletelo mi je, da so iz službe vrgli mene in ne njega – in sem šel. V Kliničnega sem potem, ko se je zgodilo ta hudo, prišel z rešilcem.

Tedaj smo živeli v Volčjem potoku, malo dalje od rožnega parka, skoraj ob njegovi ograji. To je bila tista hiša, ki so jo v Mladini lažnivo pokazali na sliki, kakor da sem jo dobil za nagrado za sodelovanje v naši vojni. Mislim, da sem jim odgovoril, da smo se lahko iz Maribora priselili najprej v Ljubljano in potem sem, ker je žena v Brezju pri Mariboru podedovala hišo, ki si jo je njen oče prislužil pred drugo svetovno vojno v francoskih rudnikih, ali so objavili, ne vem. Resnica zanje ni bila pomembna, šlo je za načrtno mazanje. Tudi če so, je slika že prej opravila svoje. Napisali so tudi neumnost, da sem bil do leta 1991 kar eden od »šefov slovenske Udbe«, in to jaz, ki sem bil leta 1990 osem mesecev na zavodu, dokler me decembra Janša ni vzel v službo, da naši teritorialni obrambi dam videz nove slovenske vojske in ji to tudi dopovem.

Toda ko je bilo leto 1991 mimo in sem kot naivni zanesenjak že doslužil, mi je tudi pod Janšo začelo kazati vedno slabše. Končalo se je z grožnjo, da moram z Republiškega štaba, kot se je tedaj imenoval poznejši Generalštab, na ministrstvo. Na Štabu sem bil kot nekak glavni steber. Najprej je moral odstraniti mene, da bo lahko potem Slaparja, česar pa tedaj še nismo vedeli. Skupaj sva bila premočna. Ne, da ne bi šlo, le težje in bolj odmevno. Če nočem s Štaba na Upravo za vojaške zadeve, me bo vrnil med brezposelne, od koder me je vzel, mi je mirno povedal. Tako me je dal na zveneč položaj podsekretarja in direktorja Uprave za vojaške zadeve, toda moji lepi časa delanja nove slovenske vojske so bili mimo. Bilo je samo še vprašanje časa, kdaj se me bo iznebil.

Potem je prišla njegova odstavitev, v katero sem res verjel. Šele potem, ko mi je Kuntarič povedal, kako režirana je bila Depala vas, sem razumel, da je pri vsej igri šlo za to, da ga izstrelijo za voditelja opozicije in pripeljejo na oblast, kot se je tudi res zgodilo. Toda ob odstavljanju sem verjel, da temne sile ogrožajo mojo ljubo slovensko vojsko in zato sem tudi napisal tisti uvodnik in se oglasil na zadnjem ministrovem kolegiju, ko so bili vsi drugi šefi lepo pametno tiho. Kacin je vse iz Janševe ekipe pustil na položajih – razen mene.

Janša je potem naredil še poslovilno srečanje za svoj ožji krog. Bili smo nekje na Dolenjskem, mogoče v Kočevskem rogu, v neki koči, ne spomnim se več. V spominu mi je ostalo le, kako je Bitenc hodil s kamero od enega do drugega, rinil dobesedno v obraz in nas vse nenehno snemal. Ob tem me je neprijetno spreletelo, da so takšni natančni posnetki lahko potrebni samo kakšni tajni službi, za prijazne spominske slike pa so bili preveč vsiljivi. Bitenca je Janša iz vodje vratarjev in varnostnikov v parlamentu naredil za nič manj kot majorja; policisti so mu bili očitno posebej pri srcu, kar je bilo težko razumeti. Romška, ki je vodil pravno službo, je naredil kar za polkovnika, kot da so čini sladki bombončki in ne stopnja sposobnosti in odgovornosti.

In seveda ministrov govor … Vrnili se bomo! Zdaj je zdaj, toda mi se bomo vrnili! In tako dalje in dalje … in spet, da se bomo vrnili …

Mogoče sem ga tisti večer ali že prej prosil, da bi šel nazaj za novinarja. Na Delu ima svojega človeka, Danila Slivnika, in lahko bi mu rekel, naj me vzame. Pokrival bi slovensko vojsko ali kaj drugega. Prikimal mi je, seveda, bo uredil …

Toda zgodilo se ni nič. Po odstavitvi sem posedal doma, strmel v prazno in mislil na svoje ledvične ter žolčne kamne; na operacijo je bilo treba čakati. Sklepal sem, da zaradi dolgih čakalnih vrst, potem, ko je bilo mimo, so mi sestre v kliničnem povedale, da sem mora čakati tako dolgo, da se je stažist lahko pripravil na svojo prvo operacijo, da bo vadil na meni.

Ko pa mi je tedaj leto 1994 minevalo v prazno, sta se pri nas doma zgodila dva obiska. Oba sta ostala na fotografijah. Slikal sem za spomin. Kaj pa bi lahko bilo lepšega, kot da se je k nam pripeljal veliki slovenski pesnik Janez Menart. Velik ne zato, ker bi nekaj takega razglašali, pač pa zaradi njegovih verzov, ki sem jih bral, kar sem vedel zase. V gimnaziji sem enega celo poslal svoji veliki ljubezni. Toda ni bilo samo to, Janez Menart je bil zame največji slovenski pesnik druge polovice 20. stoletja. V prvi je bil to Kajuh.

In ta moj Janez Menart je bil zdaj nenadoma kar pri nas doma! Kot lep čudež!

Pripeljala sta se ženo, sedela na našem starem kavču, moji otroci pa so se obešali po njiju. Janezu Menartu se je vse smejalo, kot da si je tudi on želel toliko otrok. Maja, Tanja in Zarja so bila že prava dekleta, Matjaž in Jurij sta bila še fantička, toda kot da je bil pesnik ljub in drag tudi njim. Ali pa sta moja navezanost in navdušenje prešla tudi nanje?

Bilo je lepo, da lepše ne bi moglo biti, in slika, ki je nastala, je bila tudi lepa. Zdaj jo gledam, kako lepa je bila šele moja žena.

Potem se je tisto vroče poletje pripeljal še moj minister. Njegov velik avtomobil je na našem majhnem dvorišču zaokrožil kot ogromna ladja in nazadnje pristal pred vrati. Minister ni bil sam, z njim je bila Nika. Poznala sva se zelo dobro, saj je najprej delala pri meni, pri časopisu Slovenska vojska. Preveč sem jo hvalil, kar si je tudi res zaslužila, in minister mi je na vsem lepem navrgel, da jo bo vzel k sebi, v kabinet. Kako bi ministru lahko rekel Ne! In je šla … Zdaj pa je bila tu, pri nas doma, vedra in nasmejana, polna žive radosti, kot vedno.

Mogoče smo tudi ministra posadili na naš kavč, ali pa do tega ni prišlo, ker je moral še nekam in se mu je mudilo, saj je bilo pri njem vedno tako. Če bi bil na kavču in bi bo njem plezala moja mladina, bi jih gotovo slikal takrat, ne pa da so se za sliko postavili posebej, kot da bi slikal vojake. Nika nasmejana, tudi malima dvema se vse smeji, kot vedno, moja žena pa gleda vstran, ker Janše ni nikoli marala. Mene ni videti, saj sem slikal. Moja dekleta so na sliki, ker so pač morale biti.

Potem mi je Janša namignil, da bi se rad z menoj pogovoril. Razumel sem, da to pomeni, na samem. Šla sva ven in za hišo. Tam je rasla drobna sliva. Stisnjena v senco hiše in pod teraso, kot da ne more in more zaživeti, dajala pa je čudovite, sladke rumene slive. Če bi mogel bi jo vzel s seboj, ko smo se odselili.

Tam sem čakal, kaj bo sledilo, moj minister, resen, kot vedno, pa mi je resno obrazložil, da s službo na Delu ne bo nič. Govoril je s Slivnikom, vendar – ta bojda pravi – da me noče. To je minister povedal z zadrego, ali pa je silna zadrega prevzela mene in sem jo pripisal tudi njemu.

Ima pa rešitev, je nadaljeval, ponudil kot sončni žarek v črni temi in besede polagal resno in počasi drugo na drugo. Govoril je tudi s Kovačičem, to je bil tedaj predsednik ljubljanske mestne vlade, on bi mi na Ljubljanskem gradu postavil leseno stojnico – in ker nisem takoj razumel – je minister pojasnil, da bom lahko tam prodajal svoje starine.

Včeraj me je imel za generala, zdaj pa bom na leseni stojnici razprodajal svoje stare sablje, medalje, čelade in drugo, kar sem zbiral od malega, vsega naveličanim turistom, ki bodo prisopihali na Grad, in vsem mogočim privoščljivcem na očeh.

Kot da mi je zdaj v spominu zmanjkalo filma. Ali sem mu kaj odgovoril, in če sem mu, kaj sem odvrnil?

Po vseh teh dolgih letih se spomnim samo še tega, da sem po tem pogovoru ob slovesu na naših lesenih stopnicah, ne da bi pomislil, ali se nekaj takega sploh spodobi, Niko vprašal, ali zdaj hodita. Kar tako, naravnost, kar izletelo mi je iz ust.

Gotovo mi je odkimala, se nasmejala in še dodala nekako tako, kje pa, ali pa si po teh letih to samo predstavljam, kot da drugače ni moglo biti.

Velika ladja je spet zakrožila, kot da ima pred seboj širni ocean, počasi speljala, potem pa naglo potegnila kot letalo in že je ni bilo več.

Povsod naokoli mene je bilo spet eno samo vroče, neprijazno poletje, in jaz, ki se nimam kam dati.

Sliki pa sta ostali.

Imam ju med drugimi in ko me kdaj prime, da sežem po svojih spominih, sta tu, lepi in barvni, obe na gladkem papirju, ki boža pod prsti, in spet, kot da je bilo to včeraj, ne pa, da so od tedaj minila dolga leta. Dolga, zelo dolga, vendar je vse še vedno tako zelo blizu. Oboje, naš dragi pesnik, na katerega se obeša moj drobižek, in lesena stojnica na Ljubljanskem gradu …

Janez Švajncer

5. septembra 2024

(napis pod sliko)

75-1. Pri nas doma: pesnik Janez Menart …

75-2. … in minister Janez Janša