Med zbiralci ni neznan izstrelek v kalibru 6,5 mm, ki v izvirniku nosi ime Cartuccia di mitraglia. Nekateri to napačno prevajajo kot krogle za mitraljeze, a pogled v italijanski slovar pove, da mitráglia pomeni kartečni naboj. Pri strelivu za puške bi bil verjetno boljši izraz večkratna krogla, ki ustreza angleškemu, torej multiple ball ali krajše multiball. Po spletnih virih obstajata dve verziji tega izstrelka, M. 91 per armi M. 91 in M. 91-95 per armi M. 91. Zadnjega so izdelovali po letu 1937 in bi naj bil precej pogost.

Pri obeh tipih je krogla sestavljena iz večjega števil svinčenih krogel v tankem medeninastem plaščku, ki ima ob stani še zareze. Ob udaru v tarčo se plašček zdrobi in razpre, svinčene krogle se razpršijo in imajo podoben učinek kot šibrast naboj iz majhne bližine. Po literaturi naj bi takšno strelivo uporabljali stražarji na kratkih razdaljah do 50 metrov. Pri starejšem modelu je bili vloženih deset krogel v obliki polovičnega odseka valja, pri novejšem modelu je dodana še kroglica tik pod polkrožno kapico plaščka.

Krogla se na prvi pogled loči od običajnih krogel kalibra 6,5 mm po veliko večji dolžini in tudi teži. Dolga je čez 50 mm in tehta približno 17 g (po literaturi 16,50 g). Za primerjavo, običajna krogla 6,5 mm je dolga približno 30 mm in tehta 10,5 g, njena začetna hitrost pa je med 661 m/s in 700 m/s, odvisno od dolžine cevi. Razpršna krogla zaradi svoje dolžine sega globoko v tulec 6,5 x 52 mm, zato je smodniška polnitev manjša kot pri običajnem naboju. Začetno hitrost poskusimo oceniti z računom: predpostavimo, da ima razpršna krogla zaradi manjše količine smodnika na razpolago približno tretjino manj energije kot običajna krogla. Zaradi večje teže dobimo tako za začetno hitrost okoli 320 m/s. Ta hitrost je ravno malo manjše od zvočne, tako da bi bila krogla ustrezna tudi za orožja z dušilcem, vendar viri o tem ne poročajo. Pri vodoravnem strelu na 50 m izgubi krogla 12 cm višine, na 100 m razdalje pa že približno pol metra. Kot sem se prepričal z nadaljnjim računom, je mogoče padec krogle pri razdalji 100 m kompenzirati z nastavitvijo merkov na razdaljo 200 m za običajno kroglo.

O uporabi te krogle v partizanskih bojih nisem našel poročil, vendar je v spominski literaturi več primerov, da so Italijani presenetili partizane, pri tem pa je ob prvem strelu padel stražar, (na primer v bitki pri Vodnjaku na ribniški Veliki gori, 2. oktobra 1942; Franci Strle, Tomšičeva brigada 1942-1943, str. 248). Žal ne vemo podatka, ali so italijanski vojaki proti stražarjem uporabljali posebno strelivo.

Razpršna krogla, ki jo hranim, je z vzpetine Strmi hrib, približno 300 m južno od cerkve Sv. Roka pri Velikih Laščah. Cerkev je bila med vojno najprej italijanska, nato domobranska utrdba. Še vedno je mogoče videti strelske jarke, ki obdajajo planoto s cerkvijo, iz zemlje pa kukajo številni tulci. Postojanka je bila nezasedena le kratek čas, saj jo je ob napadu 14. divizije na domobransko postojanko v Velikih Laščah, 3. in 4. decembra 1943, brez boja zavzel 1. bataljon Šercerjeve brigade (Franci Strle, Tomšičeva brigada 1943, str. 562). Ob napadu 15. divizije na Zdensko vas in utrdbo pri Sv. Antonu februarja 1944 pa Velikih Lašč niso uspeli ponovno zavzeti, medtem ko so na Sv. Rok izstrelili le nekaj granat (Borivoj Lah – Boris, Prva slovenska artilerijska brigada, str. 103). Sklepam, da so domobranci postojanko zapustili šele ob splošnem umiku v začetku maja 1945.

Hribček Strmi vrh ima pomembno lego, saj je z njega mogoče obvladovati postojanko pri cerkvi. Razpršna krogla ni bila najdena sama, ampak so bili v okolici še italijanski tulci, med njimi okvir BC 933 s petimi naboji CA C-42, železen nemški gumb in številni ostanki minometnih min. Vrh hribčka so držali kot položaj, tudi tam so bili italijanski, starojugoslovanski, nemški in angleški tulci. Med njimi sta pomembna italijanska tulca RM B-44. Ostanki omogočajo dve razlagi. Po prvi je neka enota držala položaj na hribčku, zaradi minometnega ognja pa se morala hitro umakniti proti postojanki, pri čemer so na umiku po strmini izgubljali opremo. Po drugi razlagi bi iz postojanke na hribček najprej izvedli minometno pripravo, nakar bi ga v naskoku zasedla enota iz postojanke, pri čemer bi na strmini spet izgubili nekaj stvari.

V okviru katerega dogajanja je bila izstreljena razpršna krogla, ni mogoče ugotoviti. Po sestavi streliva in najdenem gumbu, ki po cenenem materialu kaže na zadnja leta vojne, je bila vpletena enota zelo verjetno domobranska. Nemci so domobrance oborožili z italijanskim orožjem, ki pa ga takrat ni posebno cenila nobena stran. Ta ocena je delno krivična in je verjetno posledica slabega vzdrževanja orožja. Partizanski poveljnik Novljan je na primer zapisal, da je ob nemškem napadu na Cerkno nosil italijansko puško brez merilnih naprav. Sicer pa je bila prednost italijanskih pušk v ne premočnem strelivu in lahnem sprožilcu, ki je omogočal natančne strele. Ne glede na to so se domobranci skrivaj oboroževali tudi z zaplenjenim nemškim in angleškim orožjem. Ob italijanskem tulcu iz leta 1944 lahko pomislimo na italijansko politično spretnost: ko je bil južni del Italije s kraljem že na zavezniški strani in del zavezniške koalicije, je industrijsko razviti sever z Mussolinijem obilno zalagal nemški vojaški stroj z vsemi vrstami orožja.

Dr. Žiga Šmit

(napis pod sliko)

63. Delno razprta italijanska razpršna krogla v primerjavi z običajno kroglo 6,5 mm