K razglednici Franja Vulča, ki jo je leta 2024 izdal Vojni muzej Logatec, je mogoče dodati več, kot je bilo napisano na zadnji strani razglednice.

Franjo Vulč – Vlado je bil rojen 18. aprila 1891 v Čezsoči. Pred 1. svetovno vojno je bil član Sokola v Trstu. Med vojno se je bojeval kot prostovoljec na solunski fronti. Po vojni je bil organizator in komandant PAČ – proletarskih akcijskih čet. Te so se razvile iz telovadnih enot delavskih prosvetnih društev Svoboda, ki so bile v stari Jugoslaviji razširjene po Sloveniji. Proletarske akcijske čete so bile prva oborožena vojaška organizacija slovenskega delavstva, ilegalna, brez uniform in sedeža. V skupinah Proletarskih akcijskih čet je člane uril v streljanju in vojaških disciplinah. Leta 1922 je postal član Iskre – prve mladinske organizacije po Obznani.

Pred policijo se je moral konec leta 1923 umakniti v Sovjetsko zvezo, kjer je bil na šolanju rdečih oficirjev. Ko se je leta 1926 vrnil, je začel v Beogradu delovati med vojaki in oficirji. Pri tem je padel v roke vojaški policiji, aretirali so ga in zaprli v beograjsko Glavnjačo (skupaj z Mihom Marinkom). Policisti so ga mučili do smrti. Polomili so mu roke, noge, rebra, odsekali so mu noge, da bi izdal sodelavce, a ker niso nič dosegli, so ga ubili, truplo dali v vrečo in vrgli v Donavo (več o tem Bitka, kakor življenje dolga, stran 41).

Njegov kip stoji pred gostilno Vančar v Čezsoči. Spomenik Franju Vulču je bil odkrit 1. maja 1980. leta pred hotelom Alp v Bovcu. Izdelal ga je kipar Negovan Nemec. Po osamosvojitvi, ko so hotel prenavljali in širili, so spomenik prestavili v Vulčevo rojstno vas Čezsoča. Tam ga je sprejela njegova daljna sorodnica, lastnica gostilne pri Vančarju. Kip zdaj stoji tam.

Rok Uršič

(napis pod sliko)

20-1. Franjo Vulč kot prostovoljec za boj proti Avstriji v 1. svetovni vojni. Za posebno izkazano hrabrost v bojih v Dobrudži je bil odlikovan z rusko in romunsko medaljo za hrabrost.

20-2. Spomenik Franju Vulču v Čezsoči