Franc Poglajen je bil v stari Jugoslaviji aktivni podoficir. Z vidika vojaške usposobljenosti je bil usposobljen za komandirja voda, pogojno tudi čete, kolikor se je s tem seznanil v okviru kasarniškega življenja in na vojaških vajah. Potem, med vojno, v partizanih, se je izkazal z veliko osebno hrabrostjo. Med pohodom II. grupe odredov na Štajersko poleti 1942 je bil edini, ki je uspel s svojo enoto priti na cilj. Med pohodom je 25. avgusta 1942 izvedel še podvig, ki je bil v tedanjem partizanskem vojskovanju v Sloveniji izjema. Ko so na Koroškem Nemci nenadoma napadli in so se presenečeni partizani razbežali, je Poglajen ravnal popolnoma drugače, kot je bilo tedaj v navadi. Ko so Nemci udarili in so se partizani razbežali, so običajno skušali čim prej priti čim dlje od kraja napada. Poglajen pa je takoj zbral svoje borce in jih povedel nazaj v protinapad proti Nemcem. Ti so v zavzetem partizanskem taboru pregledovali, kar so partizani pustili za seboj, zato jih je napad našel nepripravljene. Partizanski juriš jih je pognal v beg. Kot je mogoče sklepati, se je komandir esesovske čete z nekaj esesovci skušal upirati, pri čemer je padel. Mrtvih je bilo še pet esesovcev. To je bila velika partizanska zmaga, izjemna na pohodu 2. grupe na Štajersko, in prvi napad na Nemce na ozemlju nemške države.

Pozneje je bil Franc Poglajen – Kranjc 18. septembra 1943 imenovan za komandanta štajerske IV. operativne cone. Te dolžnosti je bil razrešen 25. februarja 1944, vendar jo je nasledniku predal šele 26. marca 1944. Za komandanta Cone je bil postavljen spet 23. julija 1944 in je bil komandant do 25. avgusta 1944, dolžnost pa je predal 30. avgusta.

Franc Poglajen – Kranjc je bil v začetku leta 1944 kot komandant IV. operativne cone vojaško gledano najvišji vojaški poveljnik na Štajerskem, toda na tedanjih poročilih IV. operativne cone je bil na njih namesto podpisa komandanta ali vsaj namestnika komandanta samo podpis politkomisarja Cone Mitje Ribičiča. Od navadnega administratorja s pohoda II. grupe odredov, ki je nosil in skrbel za pisalni stroj, je postal 21. septembra 1943 glavni politkomisar za vso Štajersko (razrešen je bil 25. februarja, dolžnost je predal 27. februarja 1944). Konec 1943 in prvi meseci 1944 pa niso bili samo eno izmed obdobij v partizanskem boju na Štajerskem, to je bil čas najhujših umorov partizanov na Pohorju. Edvard Kardelj je to pozneje imenoval kot gestapovščino. Nič manj hud madež na voditeljih partizanskih enot na Štajerskem februarja 1944 ni bilo dejstvo, kako so pustili brez vsake pomoči izkrvaveti 14. divizijo, ki je prišla iz Bele krajine. Po ukazu so ji bili dolžni pomagati na vse mogoče načine, morali bi napadati Nemce in od divizije prevzemati ranjence, ne pa da so svoje enote poslali čim dalje od hribov, kjer se je prebijala skozi zimo in mraz 14. divizija in kjer so za njo v snegu umirali ranjeni partizani.

O tem, kar se je dogajalo na Štajerskem, tudi o najgršem, si je Glavni štab lahko ustvaril sliko le iz poročil, ki jih je bil pisal najbolj odgovoren za dogodke, Mitja Ribičič. Zato jih je prikazoval, kot mu je ustrezalo, celo lažno. Enako o hudem poboju partizanov pri Voklem, ki ga je sam Ribičič v poročilu primerjal s padcem Pohorskega bataljona leto prej. (Več o tem Vojnozgodovinski zbornik št. 54)

V zapuščini Dušana Kvedra – Tomaža se je ohranila fotografija Franca Poglajna – Kranjca s konca leta 1944 ali začetka 1945. Bilo bi mogoče pomisliti, da jo je Kveder dobil od samega Poglajna, toda na njej ni nobenega posvetila, niti podpisa. Med visokimi partizanskimi poveljniki je bila proti koncu vojne navada, da so si dajali slike za spomin, toda praviloma z lastnoročnim posvetilom. Tega na tej fotografiji ni.

Je pa še ena posebnost.

Franc Poglajen – Kranjc ima na prsih samo red za hrabrost.

Ko so oktobra in novembra 1944 slovenskim partizanskim komandantom, komandirjem in borcem delili prva odlikovanja, on ni dobil reda partizanske zvezde I. ali II. stopnje, ki bi mu pripadal po rangu in zaslugah, kot so bili odlikovani s tem redom drugi visoki poveljniki, pač pa je dobil samo red za hrabrost. Red za hrabrost je bil tedaj odlikovanje za nižje oficirje in za visoke komandante dodatek k redu partizanske zvezde; podoficirji in borci so dobivali medalje za hrabrost.

Kako se je lahko zgodilo in kdo je odločil, predvsem pa zakaj, da tako pomembni in visoki partizanski komandant, kot je bil Franc Poglajen – Kranjc, dobi samo red za hrabrost?

Na koncu vojne je bil celo komandant 7. korpusa, po vojni se je dve leti šolal v Sovjetski zvezi, postal narodni heroj in generalpolkovnik, kar je bil najvišji čin, ki ga je v Jugoslaviji lahko nekdo dosegel, toda tudi zaradi tega je toliko bolj nerazumljivo, da je ob koncu leta 1944 dobil za tako visokega komandanta tako nizko odlikovanje – samo red za hrabrost.

Samo odlikovanje je pri tem še najmanj pomembno, bistvo vprašanja je nekaj čisto drugega.

(napis pod sliko)

34-1. Franc Poglajen – Kranjc z redom za hrabrost