Svoja prva leta in potem vse počitnice ter praznike sem preživel na majhni kmetiji maminih staršev dve uri nad Ormožem in uro do Tomaža. Hišna številka je bila Hranjigovci 9. Njen prvi gospodar, za katerega so mi naši domači povedali, je bil Alojz Meško. To je bil moj pradedek. Zato se je hiši po domače reklo Pri Lujzovih.

Alojz Meško je bil kovač, na majhno kmetijo se je priženil. Hiša je stala čisto na samem, na vrhu hriba, ki se je tam spremenil v ravnino. Obdelovalne zemlje je bilo kak hektar in pol. Dovolj za življenje, ne pa da bi se lahko prištevali med kmete, ki so domovali spodaj ob glavni cesti, v Grmeh. Vsega nekaj hiš, toda vsaka kar z nekaj zemlje. Kako je bilo Alojzu na tisti revščini tam zgoraj, saj je bil doma iz imovite domačije Meškovih spodaj, nisem nikoli pomislil, tudi ne vprašal, misleč, da je dovolj vedeti, kar so mi o njem povedali. Bil je kovač. Majhno kovačijo si je postavil nedaleč na robu gozda. Raje kot da bi koval pluge, krampe, lopate in grablje pa je sestavljal puške in pištole nabijače ter stare sablje predeloval v nože. Leta 1942 je odšel, ne da bi domači vedeli, na grob svojega najboljšega prijatelja pri Mali Nedelji in se tam obesil. Krščansko so ga lahko pokopali, ker so rekli, da je bilo to zaradi plina v svetovni vojni ali pa meningitisa, na katerem je bolehal, predvsem pa je bil iz Meškove rodbine, ki je v vsakem kolenu dala duhovnika. Eden je bil celo stolni kanonik v Mariboru. Kako ne bi bil za takega prostor v posvečeni zemlji.

Najbolj znamenit med našimi Meški, saj so bile v Slovenskih goricah še druge veje Meškov, pa je bil Franc Ksaver Meško. V tistih časih, ko je bil pisatelj hkrati z Ivanom Cankarjem, je na katoliški strani slovel kot Cankar na oni drugi.

Čudno, kako je ostal navezan na rodbino svojega, že dolgo mrtvega brata Alojza. Tja gor, k kam je pošiljal svoje knjige in v vsako je napisal posvetilo. Ali jih je tudi na svoj dom v dolini? Nismo si bili tako domači, da bi lahko šel vprašat, če dobro premislim, je bilo nekako tako, kot da nas ne veže čisto nič ali pa celo kaka stara huda zamera.

Človek bi dejal, da zato, ker je bila Meškova hiša velika in imenitna, z opeko na strehi, kot so jo imele vse hiše v Grmeh, na naši pa je bila samo revna slamnata, večno nekako stara in kot da ne bosta več dolgo, ne hiša in ne streha. Hiše spodaj v vasi so bile vse zidane z opeko, naša pa butana. Tako so rekli hišam iz tramov, ki so bili obmetani z ilovico. Malo zato, da ni med režami pihalo, še bolj v strahu, da les ne bi zagorel. Mogoče je bil Meško na daljnih Selah tako daleč, da je že pozabil, kako revno je pri nas?

Lahko, da vsega nisem vedel ali pa sem že pozabil, toda kar so bili od leta 1948 dalje Hranjigovci 9 moj dom, ga v našo vas ni bilo nikoli. Pomislim, da je na kak pogreb gotovo prišel, vendar mi moji tega niso nikoli omenili. Le da nam pošilja knjige in da je to velik gospod, v glasu pa je bilo čutiti, da govorijo o svetniku.

Gospod je pomenilo, da je duhovnik, saj je bil vsak duhovnik gospod, toda pri Francu Mešku, ki si je nadel cerkveno ime Ksaver, tudi to, da je gospod kot človek. Že ko je beseda samo nanesla nanj, je bilo v glasu posebno spoštovanje. Bil je več kot vsi drugi, saj je bil tudi znamenit kot pisatelj. Bil je nekaj tako visokega, da se o njem skoraj ni spodobilo govoriti kar tako. Njegovo ime so vsi naši izgovarjali z velikim spoštovanjem, še posebej pa moja teta Angela, ki je knjige, ki jih je pošiljal, edina pri hiši tudi prebrala. Ona je brala tudi vse drugo. Podlistke iz Večera si je izrezovala in pri Grajfekovih, to je bilo malo navzgor po dolini, so jih speli z žico in so nastale skoraj kot knjige. Kdo bi lahko vedel, kje so te knjige končale? Teta Angela je umrla leta 1976, toda takoj jih verjetno niso skurili.

Njo sem spraševal, zakaj imamo na nosilnem tramu nad kolarnico napisano letnico, kdaj so hišo postavili, ob njej pa črke, ki ne pomenijo nobenih meni znanih imen. Vendar se je izmotavala in nikoli odgovorila; ker je bila pridna kot čebela in nenehno v delu kot mravlja, se mi ni to zdelo nič čudnega.

Že potem, ko je šlo življenje naše domačije proti koncu, so mi nekako neradi samo omenili in ne povedali, še manj razlagali, da je bil kmet Lesjak, ki je imel hčerko. Ta je zanosila in rodila, on ji je pa tu zgoraj, v tej samoti, dal zemljo in postavil to hiško, da bo lahko živela. Tega niso dodali, toda v glasu je bilo čutiti, da ta sramota še vedno leži na naši hiši. Sramota in greh, kaj pa je bil nezakonski otrok drugega kot velik greh.

Zato je bilo skoraj kot čudež, da je enemu naših, dejal bi, da je bila to teta Angela ali pa naš stari oče, ušlo, da je tudi Ksaver za sabo pustil nekaj takega …

… Hčerko …

Nezakonskega otroka! Naš gospod in veliki pisatelj?

Nič, nobenega odgovora … Nič in spet samo nič.

Toda kako bi ob nečem takem lahko odnehal in sem vrtal in vrtal.

Kot da bi našim pulil zobe, zdrave in močne, tako težko so jim šle besede iz ust, dokler le nismo ostali pri tem, vendar niti koraka dalje, da je tista in tista, mlado dekle, z njim zanosila … in rodila hčerko. Se je pač zgodilo … Poleti, med počitnicami … Ko je bil bogoslovec … Je hodil k njej spat … na seno … so skupaj sušili … in tako, pač …

… in ni bilo treba nobene besede več, da je bil nenadoma pred menoj kot živ mladi fant, meni podoben, saj smo vsi Meški nekako enaki, visoki in potegnjeni, črnih oči in las, in njegovo vroče poletje, ko je z neba pripekalo in po poldnevu kar žgalo, da je slani pot sili v oči in usta, redi pa so bile tako dolge, da se je komaj videlo z enega konca travnika na drugega, mladi bogoslovec pa je odvrgel vse, kar ga je vezalo na lemenat, na telesu in na duši, v vrsti z drugimi z rasohami obračal napol suho travo, veselo pogledoval po dekletih, ki so neprestano žgolela, in gor proti vroči krogli na nebu, ki se ni in ni hotela spraviti dol do obzorja, zvečer pa, ko je bilo delo opravljeno, ko je na zemljo legel mrak in je z njim prišel prijeten hlad, povsod naokoli je dišalo po suhem senu in še nečem lepšem, so se pogledi ujeli še bolj kot čez dan … in v šali, da pridem … in komaj opazno izpod trepalnic in povešenega pogleda … pridi

… in je prišel, noč pa ima svojo moč, vroča kri še bolj zavre …

Naši pa, ob omembi nje, kot da je bilo v glasu sikalo skrito sovraštvo, ki toliko da ne plane z vso silo na dan,  obsodba nje in tega, da je rodila tisto hčerko … Ona … Ne, on … On, kot da s tem ni imel nič.

Jaz pa dalje, kaj je bilo s tistim dekletom … in njeno hčerko …, naši pa, kot da jim hočem iztrgati tudi jezik, da se je potem nekam poročila, šla … in otrok z njo …

Več pa ne, tudi če bi jih žgal z živim ognjem, ne bi iz njih izvlekel čisto nič. Tudi čuden občutek, kot da je nas leglo nekaj tujega, mrzlega, ko morajo takšne besede na dan.

Šli smo vsak k sebi, kot da nisem vprašal, ali je Ksaver kdaj prišel k svoji hčerki, poskrbel zanjo, poslal kak denar, saj sem izhajal iz svoje logike, da če imaš otroka, je tvoj, tudi če nisi poročen. Otrok je sad tvojega telesa, tvoje srce in duša.

In da ne bi tak velik pisatelj, človek kot svetnik, prišel in namenil dobre besedo svoji deklici, jo pobožal, stisnil k sebi in ji ob vsakem obisku pustil velikih srebrnih pet kron? In sem si rekel, da je gotovo hodil, seveda, kako da ne, le da tega naši niso vedeli. Eno je, da jim je pošiljal knjige, nekaj čisto drugega, da bi jim polagal račune o svojem življenju. Ne njim in ne moji mami, ki je kot novinarka šla k njemu na Sele. Slike, ki jih je posnela, še vedno hranim. Starec na vozičku, toda kot da je na obrazu že nekaj odmaknjenega, kot napoved drugega sveta.

In naj si še tako dopovedujem, da je otrok z drugimi prišel tja gor, ko je ob odprtem grobu napočil zadnji dan slovesa, se mi ne posreči, da bi si verjel. Ne da bi prišel na tisto zadnjo pot zaradi svetlih petih kronic, pač pa zato, ker mu je umrl oče.

Moji ljudje so bili zlati, srčno dobri in žal besede ne morem reči o njih, toda naj še tako hočem, ne morem pozabiti tudi tistega tihega neizgovorjenega sovraštva do mladega dekleta, ki je šlo rodit … ona (kot klic zatajevane jeze in zgroženosti) … našemu stricu … gospodu!

Nekje imam fotografije s pogreba, dolge kače, ki se je za krsto vila navzgor proti grobu, toda vse postave so sive in zabrisane, tudi če je bila med njimi tista deklica, s katero se je med počitnicami v poletni vročini vnela vroča ljubezen, in če je bil z njo sad te ljubezni, jaz ju gotovo ne bi mogel prepoznati.

Toda naj ju nikoli nisem in ne bom videl, tudi obe sta že zdavnaj na onem svetu, kjer bom kmalu tudi jaz, sta vendar tudi moji, saj smo ista kri, Meškova, in ju imam nekako rad, kot imaš rad nekoga, ki ti je blizu, pa naj je še tako daleč. Sta v čisto drugih časih in drugih krajih, v grobu, na katerem so vklesana že druga ali tretja imena, in bi, če bi mogel, objel še nekoga drugega, svojega praprapradedka, ki je imel tako veliko srce, da je dal svoji hčerki postaviti tisto hiško na našem hribu in ji namenil toliko zemlje, da bo lahko s svojim otrokom spodobno živela, naj so drugi še tako kazali s prstom za njo in njenim grehom.

Moj praprapradedek, zlata duša, ki ga nikoli nisem poznal in ne vem niti njegovega imena.

Naš čisto navaden slovenski človek, niti ne gospod, samo kmet, tam daleč v Slovenskih goricah, ki so vedno bolj daljne. Gorice in ljudje …

Ko sem že kot gimnazijec bral Meškove spomine, kaj vse hudega je doživel, ko so ga Nemci leta 1941 zaprli in izgnali na Pale med ustaše in četnike, nisem mogel, da se ne bi vprašal, od kod mu ta mir. Kako mu vse tiste grozote in trenutki, ki bi lahko bili smrtni, saj so nune, ki so bile z njim, četniki poklali, niso segli do srca, toda ko sem slišal za zgodbo njegove mladosti, sem razumel, kot da bi mi sam povedal. Kaj hujšega bi se mu še lahko zgodilo na svetu, kaj bi lahko bilo bolj črnega v njegovem življenju, kot to, da je zatajil svojega otroka, sad svoje ljubezni, duše in telesa. Kaj bi lahko bilo hujšega!

Janez Švajncer