Nekoč je bila pravljica o cesarjevih novih oblačilih. Cesar je bil v resnici brez obleke, toda ker so goljufi lagali, da je oblečen, so zmagali goljufi in ne resnica. Toda ko je neki otrok vzkliknil, da je cesar gol, so ljudje spregledali, da so verjeli v laž. In pravljica se je srečno končala …

Srečno se je končala zato, ker je bila pravljica. Resničnost žal niso pravljice, zato se to, kar se nam dogaja v resničnosti, redko konča srečno. Tisti, ki imajo oblast, lahko zato razglašajo, kar hočejo, naj je vse skupaj še taka laž. Resnica ne šteje čisto nič …

Tako je tudi s knjigami Vojnega muzeja Logatec. Ker niso del ukazane laži-zgodovine, je očitno nekdo izdal ukaz, da jih ni. Tudi če zares so, jih za naše zgodovinarje, urednike zgodovinskih revij in muzealce ne sme biti.

Zato za vse mogoče, ki pišejo in objavljajo, knjige Vojnega muzeja Logatec in Vojnozgodovinski zborniki ne obstajajo. Bilo bi smešno, če ne bi bilo res, saj toliko vojno- in vojaško zgodovinskih člankov, kot jih je bilo natisnjeno v Vojnozgodovinskih zbornikih, ni bilo na Slovenskem še nikoli in nikjer. Enako je s knjigami. Tudi če se v njih najde kaj še prej neznanega in potem neki zgodovinar to napiše po svoje in objavi pod svojim imenom, teh knjig preprosto ni. Kako je to videti v praksi, je zelo jasno pokazala zadnja številka Arheološkega vestnika.

Druge avtorje in članke o Notranjski, za katere knjige Vojnega muzeja Logatec ne obstajajo, pustimo ob strani, en članek pa je še posebej zanimiv. Napisala ga je mlada arheologinja, ki naj ostane brez imena. V slovenski arheologiji je tako mala in nepomembna, da gotovo ni bila kriva ona, da je nastalo, pod kar se je podpisala. Zato bi bilo krivično zapisati njeno ime brez tega, da bi bila z imenom in priimkom zapisana tudi tista skrita umazana duša iz ozadja, ki je vse to zakrivila.

Začelo se je tako, da se je pred par leti ta mlada arheologinja v Vojnem muzeju Logatec oglasila kot zelo prijazna in vljudna prosilka. Pripravlja članek o fibulah z živalsko glavo, takšno fibulo pa je videla tudi v knjigi o gradišču Velike bukve nad Logatcem in zato lepo prosi, ali bi lahko prišla, si fibulo ogledala in jo narisala.

Seveda, zakaj pa ne! Zbirka Vojnega muzeja je bila vedno na voljo vsem resnim raziskovalcem. Tako je mlada arheologinja prišla, lepo v miru tukaj sedla, vzela sebi (in meni) kar nekaj časa, da je naredila vse, kar se je namenila. Zahvalila se je in odšla.

Od tedaj je minilo nekaj let, lahko bi nanjo celo pozabil, če ne bi svojega članka res napisala in ga tudi objavila, in to celo v Arheološkem vestniku. Objava v Arheološkem vestniku je krona objav vsakega arheologa, kot ima posebno težo vse, kar ta vsakoletna velika in težka knjiga ponudi domači in tuji strokovni javnosti. Tudi njen članek o fibulah z živalsko glavo je prispeval k visoki strokovni ravni Vestnika in vse bi bilo lepo in prav, če se ob tem ne bi zgodila grdobija. Čeprav je fibula z Velikih bukev že bila objavljena v knjigi o tem gradišču in čeprav je mlada arheologinja za fibulo izvedela prav v tej knjigi, ni tega omenila niti z eno samo besedo. Ne knjige in ne njenega avtorja, pač pa je kot literaturo o Velikih bukvah navedla nekaj, kar je davnega leta 1988 objavil študent arheologije Marko Frelih (njemu vsa čast, da ne bo pomote, čeprav je tisto, kar je bilo tedaj mogoče vedeti in objaviti o gradišču nekaj takega, kot če bi šišenski hrib primerjali s Triglavom).

Trdno sem prepričan, da knjige o gradišču nad Logatcem ni zamolčala sama, pač pa je tako odločil nekdo drugi. Žal zanj ne vem, da bi mu napisal, kar mu gre. Da pa je res odločil nekdo drugi, mi je potrdil molk mlade arheologinje. Ni mi odgovorila ne na prvo in ne na drugo vprašanje, zakaj je to naredila. Sem pa jo razumel in ji nisem zameril. Po resnici, da je to odločil nekdo drugi, mi ni mogla odgovoriti, zlagati se, da se je tako odločila sama, pa se tudi ni hotela.

Tako smo spet pri tistem, kar sem nekje že imenoval kot blatna mlakuža slovenskega zgodovinopisja. Slovenija je tako majhna, da je ni težko obvladovati. Vsi se med seboj poznajo, vsi so povezani z diplomami, magisteriji in doktorati ter objavami v revijah, vsi so samo del piramide, ki ima zelo jasen in tudi neizprosen vrh. Kar je pod njim, mora samo ubogati, če ne, več ne obstaja. Ne človek in ne njegovo delo. Isti ljudje so profesorji na univerzi, imajo roko nad objavami, pozicije imajo na ministrstvih za kulturo in izobraževanje, in še marsikje. Majhen krog, ki pa ima vso oblast. Samo zaradi njih se zgodovina slovenskega naroda ne premakne z mrtve točke. Pradavne dogme, naj so še tako nesmiselne in naj jih zanikajo še tako prepričljivi arheološki dokazi, ostajajo kot večne. Pomisliti drugače, je bogokletno. Poleg tega so si univerzitetni profesorji posamezna zgodovinska obdobja razdelili kot fevde. Vsako pisanje nekoga drugega mimo njih o njihovem fevdu jemljejo kot osebni napad in se tako tudi odzovejo.

Zato po blatni mlakuži slovenskega sodobnega zgodovinopisja čofotajo napihnjene žabe in regljajo in regljajo, vedno enako in naj še tako razglašeno, svoje regljanje razglašajo za rajsko doneče pesmi. Kot v pravljici o golem cesarju, le da se je tam, ker je šlo za pravljico, vse končalo drugače, kot se z našimi žabami in žaboni.

Arheološki vestnik izdaja Znanstvenoraziskovalni center SAZU, Inštitut za arheologijo. Njegova glavna urednica je Sneža Tecco Hvala, izvršna urednica Andreja Dolenc Vičič. Uredniški odbor sestavljajo: Janez Dular, Jana Horvat, Zvezdana Modrijan, Marjeta Šašel Kos, Benjamin Štular, Biba Teržan, Borut Toškan, Peter Turk, Marko Dizdar, Paul Gleirscher in Claudio Zaccaria.

Janez Švajncer

26. septembra 2021

(napis pod sliko)

1. Knjiga o gradišču nad Logatcem, arheologom dobrodošla za podatke, zamolčana kot knjiga