Leta 1918 je izšla knjižica z naslovom Jahrbuch für di K. k. Gendarmerie für das Jahr 1918. Bile je hkrati koledar in šematizem za avstrijsko orožništvo. Kot v prejšnjih tovrstnih almanahih je bil tudi v tem poseben del namenjen odlikovanim orožnikom, Vojna je trajala že pet leto in seznam odlikovancev je bil dolg. Od avgusta 1914, ko se je vojna začela, orožniki niso opravljali samo običajnih nalog po državi, pač pa so mlajši letniki morali tudi na bojišče. Tam niso bili zato, da bi se bojevali s sovražnikom, toda mnogim se je zgodilo tudi to, nehote ali hote. Med tistimi, ki se je goreče hotel vojskovati, je bil tudi naš Ferdinand Habjan. V vsej vojni je bilo v celotni Avstro-Ogrski samo 8 orožnikov odlikovanih z zlato medaljo za hrabrost, med temi redkimi je bil tudi Habjan.

Kot je bilo zapisano, je bil rojen leta 1889 v kraju Stob pri Kamniku. Na seznamu krajev v Atlasu Slovenije Stoba ni, danes nosi drugo ime. Njegov oče je bil orožnik in po dosluženem vojaškem roku se je kot orožnik zaposlil tudi sin. Bil je rojen vojak, saj je iz vojske poslal domov svojo fotografijo, na katero je napisal, kako lep je vojaški stan. Leta 1914 je bil orožniški Vizewachtmeister, kar je ustrezalo vojaškemu činu četovodja. Na bojišče je odšel že leta 1914, saj se drugače februarja 1915 ne bi mogel izkazati s hrabrostjo. Kraj, kjer se je to zgodilo, ni naveden, tudi ne bojišče, po opisu dogodka je mogoče sklepati, da je bilo rusko. Poveljeval je straži na nekem mostu, ki so ga hoteli osvojiti sovražniki. Kot piše, so napadli s sedemkratno premočjo, Habjan s svojo stražo pa se ni umaknil. Streljal je do zadnjega naboja in napadalce prisilil k umiku. Samo nekaj dni pozneje, 6. februarja 1915, je ob 12. uri s patruljo, ki je štela samo 5 mož, prešel bojno črto. Tam je zajel 15 sovražnikov in se z ujetniki vrnil na avstrijsko stran. Za svoje herojsko obnašanje je bil odlikovan z zlato medaljo za hrabrost.

Odlikovanci z zlato medaljo za hrabrost so imeli pravico, da se sami odločijo, ali bodo še ostali na bojišču ali bi raje službovali v zaledju. Kot je mogoče sklepati, si je Habjan izbral službo doma, saj drugače v šematizmu ne bi mogel biti naveden kot Wachtmeister I. st. orožniškega poveljstva Ljubljana, razen če je bil še vedno na bojišču, le da so ga kljub temu šteli kot pripadnika orožniškega poveljstva št. 12. Stražmojster I. st. je ustrezal vojaškemu činu narednika, tudi oznaka čina na ovratniku je bila enaka, 3 zvezdice in zlat trakec v obliki črke L.

Na fotografiji, ki je bila natisnjena ob odlikovancih z zlato medaljo, ima na prsih poleg zlate medalje še križ. Trak je na črno-beli fotografiji neprepoznaven, najverjetneje je dobil mobilizacijski križ 1912-1913. Ker je bil rojen leta 1889, je šel k vojakom leta 1910, zato bi bilo mogoče, da je bil  leta 1912 poslan na mejo s Srbijo. Srbija je leta 1912 vkorakala v Albanijo in Avstro-Ogrska je zagrozila z vojno, če se iz Albanije ne bo umaknila. V Bosno in Hercegovino je poslala toliko vojakov, da je bila grožnja prepričljiva. Oficirje in podoficirje, ki so bili v Bosno poslani za vojni pohod, je odlikovala s posebnim mobilizacijskim križem, kot so ga imenovali. Križ na sliki bi lahko bil tudi križ za dolgoletno službo za podoficirje in vojake, toda Habjan ni imel dovolj let službe, da bi ga lahko dobil. Tudi nima Karlovega križa za vse, ki so bili v času cesarja Karl nekaj mesecev na bojišču, kar se ujema s tem, da po letu 1915 ni bil več na bojišču..

(napis pod sliko)

41. Orožniški stražmojster I. st. Ferdinand Habjan