Fičko

Ubogi ostareli in odsluženi Fičko, kaj vse si videl, doživel, prestal in pretrpel v svojem mandatu, ko si bil dodeljen v službo Milice. Omogočil si boljšo mobilnost. Služil si za prevoze, dajal si nam streho, varoval si nas pred vetrom, dežjem in soncem. Tvoja kolesa se niso ustrašila nobenega klanca, makadama ali kolovoza, ko je bilo treba reševati življenja in premoženje. Mlel si snežno brozgo pod kolesi do kraja prometne nesreče ali do zasnežene osamljene hiše v hribih. Klicu na pomoč si vedno sledil z vso močjo svojih bencinski hlapov.

Tvoje srce v notranjosti, pod pokrovom, je bilo vedno zvesto tistemu, ki je z volanom krmaril tvoja kolesa. Pa tudi zmerjanja in grde žalitve si včasih prestajal, ko si na zadnjem sedežu svojcem domov pripeljal kakšnega obnemoglega, sicer pa miroljubnega pijančka. »Tja. kjer ste skupaj pijančevali, pojdite še sedaj,« je bila običajna zahvala za tvoje dobro delo.

Dragi Fičko! Po zaslugi Društva zbirateljev policijskih insignij si, po toliko letih zvestega in odgovornega dela, pristal v muzeju. Pa še vedno nimaš miru. Novodobni tolmači policijske zgodovine trdijo, da si služil in deloval v korist krivoverstva, da so tvoja kolesa rezala napačne kolesnice, da so tvoj volan držali v rokah ljudje, ki niso imeli ta pravega vozniškega dovoljenja. In še druge nesmisle, ponaredke in neresnice bi ti radi naprtili. Po Cankarju: »Štirideset let si delal, garal in služil svojemu gospodarju. Tvoje telo je zgarano in uničeno. Zato v imenu božjem, pojdi iz naše hiše!« Tako pravijo tisti, ki so sicer tvoje usluge, dragi Fičko, s pridom uporabljali, dokler niso okusili udobja sodobnih, moderno opremljenih policijskih vozil, in sedaj mislijo, da se je vsa policijska znanost začela z njimi in zaradi njih. Nič ni od danes. Nič se ni začelo z nami … danes bo jutri in jutri je bilo včeraj, za zmiraj.« (Mef – pevec) Morda me bo kdo obdolžil nostalgije za preteklimi časi, pa je le dolžna zahvala za vse usluge in pomoč nepozabnemu Fičku.

Dragi Fičko! Ostani v mejah skromnosti in resnicoljubnosti.

Tito na preži, kozorog pa na radijski zvezi

Dne 29. avgusta 1974 so iz Beograda najavili obisk predsednika Jugoslavije Josipa Broza – Tita v Sloveniji. Z Brionov je z jahto Podgorka prispel v Koper. Že isti dan se je s spremstvom pripeljal na Brdo pri Kranju. To je bil moj prvi delovni dan v svojstvu šefa varovanja in spremljanja varovanih oseb na območju SR Slovenije. Z voznikom spremljajočega vozila, Zvonetom Pirečnikom, sva to nalogo dobro opravila in predsednik Tito je varno prispel v rezidenco na Brdu.

Josip Broz je v Sloveniji ostal do 15. septembra 1974, ko se je vrnil v Beograd. Bil je že bolj šibkega zdravja in nekajkrat smo ga spremljali v UKC v Ljubljano na specialistične preglede. Ožji Titovi sodelavci z Dolancem na čelu in v režiji Lovske družine Podljubelj iz Tržiča so predsedniku organizirali lov na kozoroga. Dne 8. septembra 1974 je lovec-organizator sporočil v rezidenco na Brdu, da je kapitalni kozorog na primerni razdalji in mestu, kjer bi ga lahko Tito zalezoval in odstrelil. Kolona vozil za spremstvo in vozilo za predsednika je bilo v trenutku pripravljeno. Odpeljali smo se v Podljubelj. Tik pred prihodom na mesto, prikladno za odstrel, pa je lovec sporočil, da se je kozorog premaknil in odšel k počitku v senco. Očitno se ta plemenita žival ni bila pripravljena žrtvovati niti za tako visokega gosta.

Vrnili smo se na Brdo. Brez trofeje.

Nekaj po 12. uri je lovec s Podljubelja ponovno klical. Maršal je bil ravno pri obedu. Lovec sporoča, da je kozorog v ugodnem položaju za odstrel in naj maršal pride takoj. Na radijski zvezi se pojavi neki visoki oficir garde (poveljnik ali pribočnik) in lovcu naroči: »Slušaj ti mene! Odmah mi javi, dali če bit kozorog u 14. sati još na onom mjestu!« In lovec nazaj: »Počaj malo, da odnesem radijsko zvezo kozorogu, pa se kar z njim dogovori …«. (zadnja lovčeva beseda ni bila razločna). Omeniti je treba, da je radijsko povezavo med lovcem in rezidenco Brdo posredovala takratna milica. Zato sem ves pogovor spremljal in slišal. Po teh zapletih smo se ponovno odpeljali v Podljubelj.

Kozorog je čakal. Puška je počila, kapitalni, že nekoliko ostareli kozorog je padel in maršal Tito se je odpeljal z lepo trofejo nazaj na Brdo.

Zapisano doživel in videl

Andrej Bolčina

95 letni veteran milice

(napis pod sliko)

67-1. Glavno križišče v Celju okoli leta 1965, mali fičko in prometni miličnik, ki ureja promet