Zgodovinar Sašo Radovanovič je založnik s posluhom za posebno in vabljivo za bralca. Zato je njegova nova knjiga o preganjanju čarovnic na Slovenskem, ki sta jo napisala skupaj s Senko Dreu prav to.

Predstavlja nam obdobje od sredine 16. do sredine 18. stoletja, ko so pri nas obsodili zadnjo žensko, ki so jo obtožili čarovništva. Žensko, saj je bila večina tistih, ki bi naj bili sposobni delati točo in letati po zraku, žensk. Ženske niso bile najbolj ustrezne samo zaradi podrejenega položaja v primerjavi z moškimi, saj je bil po Svetem pismu že nastanek ženske samo dodatek moškemu, pač pa še zaradi nečesa pomembnejšega. Samo ženske je bilo mogoče obtožiti nečistovanja s hudičem, ki je bil moškega spola. To je bil najbolj ogabni del njihovega početja, toda tudi toča ali še kaj manj, na primer, da je nekdo začel šepati, je bilo dovolj za obtožbo, kar je pomenilo že tudi smrt. Obtožba čarovništva, razen v zelo zelo redkih primerih, je bila že smrtna obsodba. Če obtožena čarovništva ni priznala vseh grdobij, ki bi jih naj počela, so jo potem mučili tako dolgo, da muk ni več prenesla in je priznala ali pa je v ječi umrla. To so potem pojasnili tako, da je prišel hudič in jo zadavil, da ga ne bi izdala. Z veliko zaprtimi so v ječi delali tako grdo in so bile posledice mučenj tako hude, da sojenja niso niti dočakali.

Knjiga ima bogato slikovno gradivo o mučenjih in mučilnih napravah, kot še nobeno pisanje o čarovnicah pri nas. Zadnja s to tematiko je bila verjetno posebna številka Mladine. Avtor je že pri kroniki Maribora pokazal, kako srečno roko ima pri iskanju ilustracij. Tako so pred nami mučenja ljudi v besedi in sliki.

K zapisanemu je mogoče dodati še aktualno sporočilo, na katero namigne pisec že sam. Ljudi je mogoče tako zmanipulirati, da so pripravljeni verjeti prav vse, po drugi strani pa se tistim, ki to počnejo, takšno početje zelo izplača. In ker še nismo pozabili naših norih let s covidom, to toliko bolj razumemo. V skoraj tristo letih se ni nič spremenilo. Oblast iz praznega nič ljudi pripravi celo tako daleč, da je sosed pripravljen prijaviti soseda, ki ne nosi maske. Najde prave ljudi, ki zanjo vodijo gonjo (in za svoj žep). Policijska ura bi naj bila nekaj normalnega, kot to, da ukrepi ne veljajo za čas okrog božiča. Kot da bo takrat nevarna bolezen za nekaj dni kar izginila, kar so  vedeli že vnaprej.

Knjiga je branje o zgodovini, nič manj pa sporočilo, kaj vse se nam je že dogajalo in kar nas lahko spet doleti. Saj niso mučili, sežigali, obešali, zadavljali in v ječah ubijali samo čarovnic, že veliko prej so bili to krivoverci. V starem Rimu so najprej zaradi njihove vere ubijali kristjane, ko pa so kristjani prišli na oblast, niso nič manj vneto ubijali drugače verujočih. V srednjem veku se je vse to samo nadaljevali in strašna črna Inkvizicija je morila ljudi v Španiji še v 19. stoletju. Večno so v vseh državah zapirali in ubijali upornike vseh vrst, tudi v časih preganjanja čarovnic, saj je v tistih letih prišlo do velikih kmečkih uporov, kot so bili v letih 1478, 1515, 1573, 1635 in 1713. Oblast se je potrjevala z nasiljem in ljudje so to sprejemali, se strinjali ter pozdravljali. Knjiga ponuja razlago, da zato, ker so bili neizobraženi in neuki, toda v času covida so vsi naši odrasli državljani imeli končano najmanj osnovno šolo, velika večina srednjo šolo, tisoči univerzitetno izobrazbo, pa so vendar podlegli splošni histeriji. Ne katerikoli koli, pač pa tisti, ki jo je ustvarila oblast.

Že pri posebni številki Mladine se je bilo mogoče začuditi, kako naj bi bilo preganjanje čarovnic samo nekaj posvetnega, stvar krvnih, deželnih in drugih sodnikov ter rabljev. Cerkvena oblast je bila popolnoma zamolčana, njena vloga, kot da je ni bilo, čeprav je bila prav Cerkev največja in najmočnejša idejna sila preganjanja ljudi. Stala je nad vsem in za vsem, tudi za preganjanjem čarovnic. Da ne bo pomote in si bo kdo razlagal, da gre za enostranski napad na katoliško cerkev, to ni res, saj sta bili obe Cerkvi, tudi protestantska, pri tem popolnoma enaki. Leta 1233 je Papež izdal prvi dokument proti čarovnicam, do najhujše gonje pa je prišlo v 15. stoletju, ko je papež Inocenc VIII. lov na čarovnice dodelil inkviziciji. Takrat so jo imenovali sveta, danes vemo, da je bila to zločinska organizacija najhujše vrste. Pri nas so bili čarovniški procesi pravno gledano v pristojnosti sodišč, toda glavno vlogo pri preiskavah in procesih je opravljala Cerkev preko svoje duhovščine.

To, da so bili glavni preiskovalci duhovniki, potrjuje tudi neko odkritje. Duhovnik, ki je preiskoval in otipaval žensko, osumljeno čarovništva, je to opravljal tako temeljito, da se je dotaknil kožice na njenem spolovilu in presenečen videl, kako je ženska vztrepetala. Tako je ugotovil, da je to več kot samo košček kože – in to opisal. Tako je prišlo do odkritja klitorisa.

Tistim, ki so jih poslali na grmado, pa vrečke s smodnikom niso obesili na prsi zato, da bi hitreje umrli. Njen namen je bil popolnoma drugačen. Smodnik je bil tam zato, da je, ko je ogenj segel tako visoko, buhnil in je daleč naokoli zasmrdelo po žveplu, kar je bil za gledalce usmrtitve dokaz, da je hudič prišel po svojo dušo, saj hudič smrdi po žveplu.

Tudi če je sprevrženo, je nekako še mogoče razumeti, da so ljudje odraslim ženskam pripisovali vse mogoče, toda kako so lahko čaranje in zvezo s hudičem tudi čisto majhnim otrokom. Kot je zapisal Valvasor v Slavi Vojvodine Kranjske, so v vasi Podšteberk kot čarovnice sežgali prav vse ženske, od najmlajše do najstarejše. Do tega pomora žensk je očitno prišlo brez vsakega sodišča in sojenja, saj ga ni v nobenih pregledih.

V jugoslovanskih časih so Leninove besede, da je vera opij za ljudstvo, nekako razvodenele, saj so bile vse Cerkve videti prav prijazne in neškodljive. Toda kaj se skriva v njih, se je potem pokazalo v letih 1991-1995 kot najhujše sovraštvo in divjanje, za katerega ni bilo mogoče pomisliti, da se lahko zgodi in da je nevredno sodobnih ljudi na koncu 20. stoletja. Kaj drugega pa so bile jugoslovanske vojne kot verske: pravoslavni proti katoličanom, katoličani proti pravoslavnim, oboji pa proti muslimanom.

To se ni zgodilo pred tristo leti. To se je zgodilo nam in pred kratkim, in se lahko spet zgodi, saj je očitno zelo preprosto ljudi poneumiti tako zelo, da gredo drug drugega za prazen nič prijavljat oblastem ali kar mučit in ubijat; vse to ne glede na državo in sistem. V Sovjetski zvezi so imeli stalinske procese, kjer so obtožene z mučenji pripravili tako daleč, da so obtoževali sami sebe, na drugem koncu sveta, v čisto drugi državi, ki se je razglašala za vrhunec demokracije, v Združenih državah Amerike, pa enak McCarthyjev lov na komuniste, ki to sploh niso bili, obtoženi pa so se lahko rešili samo tako, da so ovajali druge, naj so bili komunisti ali ne. V Jugoslaviji so nam v 50-tih letih to resnico zamolčali, saj smo bili tedaj že na ameriški strani.

(napis pod sliko)

12. Črna doba v barvah