V nekem gozdu nad cesto pred Velenjem se je ohranil star srebrnik, ki ima svojo zgodbo.

Najprej je bila to samo srebrna petnajstica, ki je bila leta 1745 kovana za Madžarsko v kovnici v Kremnici na Slovaškem. Na sprednji strani je imela podobo mlade vladarice Marije Terezije, na drugi strani Marijo z malim Jezusom v naročju in okoli napis PATRONA REG HUNGA 1745. Majhni črki KB sta bili oznaka kovnice.

Ta srebrnik so hranili najverjetneje na tamkajšnji kmečki domačiji, mogoče so jih imeli celo več. Potem pa je v letih okoli 1900 prišla ženska moda, da obleko poživi broška, pripeta malo pod vratom. To so bile lahko cenene broške, kupljene na vaškem sejmu, nekatere pa so si dal broške narediti iz starih srebrnikov. Čisto mogoče, da so broške iz srebrnikov izdelovali zlatarji kar sami in jih prodajali skupaj z drugim nakitom. To bi bilo verjetno, saj so jim ljudje prinašali prodajat stare zlatnike in srebrnike.

Ta moda je bila živa še po prvi svetovni vojni, kjer je vojak iz vojne prinesel srebrno medaljo za hrabrost, je broška nastala iz te medalje.

Broška, ki je v Vojnem muzeju Logatec, je bila delo spretnih rok v neki zlatarski delavnici. Kjer je bila podoba Marije Terezije, je bila pritrjena igla za zapenjanje, okoli srebrnika pa je bil dodan še poseben srebrn okras. Zadnja stran broške z Marijo Terezijo je postala nepomembna, sprednja stran je tako postala Marija z Jezusom.

Toda zakaj ima srebrnik zgoraj luknjico, če je se je pripenjal kot broška?

Kot je mogoče sklepati, se je igla za zapenjanje zlomila. Lastnica broške jo je odnesla k zlatarju, z željo, da iz nje naredi svetinjico, ki jo bo lahko nosila okoli vratu. Zato je zlatar odpilil levo in desno stran zaponke, zgoraj pa zvrtal luknjico za obesek. Tako je bilo mogoče srebrnik obesiti. Lastnica ga je imela na verižici ali vrvici okoli vratu in se je spremenil v svetinjico z Marijino podobo, ki naj varuje pred vsem hudim. Tega varovanja je bila potrebna noč in dan, zato svetinjice ni nikoli snela. Tudi med redkim umivanjem ne, kopali pa se ljudje v tistih časih tako ali tako niso nikoli. Na kmetijah so si v soboto zvečer ali nedeljo zjutraj, preden so šli k maši, umili obraz, vrat in po rokah, tudi malo po prsih.

Leta so tekla in obe strani svetinjice sta bili vedno bolj zlizani. Takšna obraba je lahko nastala samo po veliko letih. Toda nazadnje je vrvica propadla ali se je verižica zrahljala, zato se je zgodilo, da je ob grabljenju listja za nastilj ali sekanju šibja za podkurit popustila in svetinjica je neopazno spolzela na tla in se izgubila za vedno. Kakšen udarec je bil to za lastnico, si ni težko predstavljati. Nenadoma je ostala brez Marije, ki jo je varovala pred boleznimi in drugimi grozotami.

Ženske že zdavnaj ni več na svetu, nihče ne more vedeti, ali je zaradi izgubljene zaščitnice odšla s sveta kaj prej, kot ji je bilo namenjeno, toda njena svetinjica je enako lepa, kot je bila nekoč.

(napis pod sliko)

15-1 in 15-2. Srebrnik z Marijo, ki naj človeka varuje pred vsem hudim