Gradišče na Ulaki je bilo eno izmed notranjskih bronasto- in železnodobnih gradišč z mnogimi skupnimi značilnostmi. Ker ob nobenem še niso našli knežjega groba, je mogoče samo ugibati, katero izmed njih je bilo najpomembnejše. Po nekaterih najdbah hasberško, toda z Ulako je povezan bogat ženski diadem z obeski (za slovenske muzeje verjetno izgubljen), kot ga ni mogla imeti katerakoli ženska. Posebnost z Ulake je tudi orožje in oprema bojevnika, kot se je ohranila. Nima čelade, da bi mu bilo mogoče pripisati knežji status, bil pa je pomemben mož. Lahko, da se čelada in še kaj drugega ni ohranilo, saj je tudi situla popolnoma razpadla, razjedenost kovine pa je opazna tudi na drugih predmetih.

Celoto bojevnika z Ulake, kolikor je znana, sestavljajo naslednji bolj ali manj ohranjeni predmeti:

1. bronasta situla v fragmentih

2. dolga železna sulična ost

3. kratka železna sulična ost

4. železna tulasta bojna sekira

5. predrta bronasta pasna spona

6. tri velike bronaste fibule

7. pet večjih bronastih obročev

8. štirje manjši bronasti obročki

9. svinčeni obroč, moška naroknica

1. Situla je najslabše ohranjeni del celote pomembnega bojevnika z Ulake. Po fragmentih je mogoče ugotoviti, da je bil okrašen zgornji pas. Okras je bil v obliki črt in pik. Zlomljena in delno manjkajoča sta tudi ročaj in zgornji obod situle. Premer oboda je bil okoli 18 cm, premer polkroga ročajne zanke okoli 20 cm. Njena debelina je 0,6 cm. Na straneh je bila pritrjena s križnim nosilcem, ohranjena sta oba nosilca in ročajni zanki v obeh.

2. Dolga železna sulična ost je prelomljena. Odlomljen je spodnji del nasadilnega tula. Ost je bila prvotno v celoti dolga okoli 54 cm. Ohranjeni del zdaj meri 46 cm. Značilnost bodne osti je širok greben na obeh straneh. Širina osti na najširšem delu je 3,3 cm. Odlomljeni del nasadilnega tula je slabše ohranjen, v njem je še les droga, na katerega je bila ost nasajena. Premer droga je bil okoli 2,2 cm.

3. Krajša železna sulična ost je dolga 28,2 cm, skupaj z delom lesenega droga, ki gleda iz nasadilnega tula, meri 30,2 cm. Po sredini osti teče nizek, ozek greben. Na najširšem delu je ost široka 2,3 cm. Bodni del, z reziloma na vsaki strani, je dolg 11 cm. Premer nosilnega droga je 2,1 ali 2,2 cm.

4. Železna bojna sekira je ohranjena samo delno, manjka del nasadilnega tula. Prvotno je bila dolga od 15 do 17 cm, zdaj je ohranjena dolžina okoli 14 cm. Rezilo je delno odlomljeno, prvotno je bilo široko 5 cm. Premer ohranjenega dela nasadilnega tula je okoli 2,5 cm.

5. Predrta bronasta pasna spona je ohranjena v celoti. Dolga je 8,5 cm, na najširšem delu široka 5 cm. Zakovica meri 1,3 do 1,4 cm, večji del je gleda iz nosilne plošče, usnjeni pas je bil verjetno debel okoli 0,6 cm. Pas je pokrival nosilni del spone z zakovico, iz usnja je gledala samo okrogla glava bronaste zakovice.

6. Celoti predmetov bojevnika z Ulake pripadajo tri velike bronaste fibule certoške oblike. Največja je dolga 17,7 cm. Igla je prelomljena. Jagoda fibule je narebrena, na vsaki strani ima dodan še manjši obroček. Manjša fibula meri 13,8 cm. Srednji del odlomljene igle manjka, konica igle se je ohranila v njenem ležišču. Malo manjša fibula je dolga 13,6 cm. Večji del igle manjka. Ohranjen je samo del v ležišču. Gumb na vseh treh fibulah ima preprost okras v obliki črt.

7. Bojevnikovi celoti pripada 5 bronastih obročev. Vsi so bili iz istega kalupa, zato imajo enak premer 4,9 cm. Na vsakem je kavelj, ki je bil razprt in vpet v pločevino ali usnje. Takšni nosilci z razprtim vrhom so bili na nožnicah, zato je treba dopustiti možnost, da je imel tudi ta bojevnik večje sečno orožje, mogoče podobno mahairi.

8. Manjši bronasti obročki so viseli s pasu in so nosili nožnico bodala. Tudi vsi ti obročki so iz iste delavnice. Njihov premer je 2,5 cm. Po obročku, ki ima ohranjen tudi ves nosilni del, je bila dolžina obročka in nosilnega dela okoli 5,5 cm. Zakovica je imela na pasu posebno okroglo okrasno ploščico. Okrašena je bila s črtami, ki so se od zakovice širile navzven. Dva obročka imata nosilni del ohranjen samo delno, en obroček je brez vsega. Na dveh obročkih je vidna izraba, kar pomeni, da sta svoje breme nosila dolgo.

9. Kovinski obroč, moška naroknica, je iz svinca ali svinčeve zlitine. Kot okras ima greben in dve vzporedni črti. Pravilno okroglo obliko je izgubil, ko je bil nasilno stisnjen. Na kraju pritiska je zato na notranji strani nastala manjša razpoka. Zdaj je obroč na raztegnjenem delu dolg 8,8 cm in na najširšem delu širok 7,9 cm. Njegova debelina je 0,9 cm, širok je 1,4 cm.

Kaj nam navedeno pove?

Po sedanjih veljavnih arheoloških trditvah najprej to, da celota združuje predmete, ki jih arheologija pripisuje različnim stoletjem pred našim štetjem. Tako dolge sulice pripadajo starejši železni dobi, enako to, da je bil bojevnik oborožen z dvema. Pasni obročki so bili na usnjenem pasu in ne na pasni verigi. Fibule te oblike naj bi bile iz 5. in 4. stoletja pred našim štetjem, predrta pasna spona pa celo iz obdobja Keltov, ni pa meča, ki je bil v zadnjih stoletjih pred našim štetjem glavno bojevniško orožje, še manj sledov obrednega uničevanja, po čemer prepoznamo bojevniške grobove iz tega obdobja. Zato bojevnika ni mogoče pripisati latenski dobi. Po navedenih predmetih je mogoče sklepati, da je živel v obdobju od leta 450 do 300 pred našim štetjem, to je na prehodu iz starejše v mlajšo železo dobo. Če sprejmemo v slovenski arheologiji uveljavljeno trditev, da so predrte pasne spone te oblike keltskega porekla, potem bi bilo obdobje življenja tega bojevnika bliže letnici 300 let pred našim štetjem, kot zgodnejšim letom.

Obroči, ki so se ohranili, so viseli na usnjenem pasu,  posebne zanke na velikih obročih so bile vpete v nožnico, čeprav se meč (mahaira?) in bodalo nista ohranila. Manjši obroči so bili za bodalo. Sestavni del bojevniške opreme je bil tudi nož. Kot ugotavlja arheologija, umrlemu niso položili v grob vsega, kar je imel. V primeru pomembnega bojevnika, kneza z Ulake, če je bil knez, bi si njegov naslednik lahko obdržal kot simbole posebnega položaja v skupnosti čelado, meč in bodalo, če je umrli imel vse to ali samo nekaj od tega.

Kdo je bil njegov naslednik?

Po logiki meril, ki veljajo vse od rimske države dalje, naj bi bil to njegov sin, toda bolj verjetna je druga razlaga. Ignacij Knoblehar je opisal življenje v Gornjem Sudanu v 19. stoletju. Z vidika družbene ureditve in tudi oborožitve so bila tamkajšnja plemena na stopnji tukajšnjih ljudi v železni dobi. Kot je zapisal, je vladajočega (v našem primeru plemenskega kneza) nasledil najmočnejši moški v plemenu. To se je zgodilo, ko so vladarju začele pojenjati moči, kar so po slabši spolni moči ugotovile njegove žene in to sporočile drugim. Nato je najmočnejši moški ubil starajočega se vladarja in prevzel njegovo mesto.

Če je vladar naše železne dobe padel v boju ali umrl zaradi bolezni, in ni ostarel, ga ni bilo treba ubiti. Zato so ga pokopali z vsemi častmi, mu priložili v grob, kar je bilo njegovo, ne pa tudi vladarskih simbolov, v primeru bojevnika z Ulake bi to bila mogoče čelada, oklep, meč, bodalo in zlati ali srebrni okrasi.

Mogoča je še ena razlaga, zakaj jih ni. Ker se je v obeh suličnih tulih ohranil les, so bili predmeti v vlagi. Zato se je ohranilo samo tisto, kar je bilo dovolj močno. Tudi bronasta situla je povsem razpadla, zato bi se lahko še huje zgodilo s čelado negovskega tipa, kot so bile v prej omenjenem obdobju v rabi. V tisočletjih je propadla polovica močne in dobro kovane železne sekire, kako ne bi propadlo kaj drugega, slabše kovanega, ali iz tanke bronaste pločevine.

Zakaj dve sulici?

Tudi pri tem si je mogoče pomagati s poznavanjem načinov bojevanja afriških bojevnikov, ki so bili oboroženi podobno, kot naši železnodobni predniki. Dvoboj dveh posameznikov ali boj dveh večjih ali manjših skupin se je vedno začel na daljavo z metanjem kopij. Vsak bojevnik je imel ščit, zato je bilo malo možnosti, da bo kopje sovražnika zadelo, saj ga bo s ščitom prestregel, toda tudi s tem bo kopje opravilo svojo nalogo. Ost bo ščit preklala ali se v les zarila. Bojevnik je ne bo mogel izvleči, zaradi kopja v ščitu bo manj okreten in bolj ranljiv. To bo zelo pomembno pri naslednji stopnji bojevanja, ko se bojevnika približata drug drugemu in zabadata s sulico. Zato mora biti sulica čim daljša in na dovolj močnem drogu, da ga udarci nasprotnikove sulice ne prelomijo. Če sulici ne odločita spopada, se boj nadaljuje z bojno sekiro ali mečem, konča pa z ruvanjem in bodalom ali nožem.

Zato bojevnik z Ulake ni imel dveh sulic, pač pa je krajša bila kopje. Čeprav razmeroma močna in na drogu, ki bi omogočal tudi rabo kopja kot sulice, je bila vendar namenjena, da jo bojevnik kot kopje vrže proti sovražniku. Z dvema sulicama v rokah se tudi ne bi mogel bojevati. Ko je manjšo – to je kopje – vrgel, je imel roki prosti za rokovanje z eno samo sulico. Z obema rokama je z njo zabadal proti nasprotniku, pri tem mu je na podlakti leve roke visel ščit. Če je zabadal samo z eno roko, so bili sunki šibkejši in jih je nasprotnik laže odbijal.

Za razbijanje nasprotnikovega ščita so bile uporabne tudi sekire, toda ker bojevnik z Ulake ni imel meča, je ni mogel vreči proti nasprotnikovemu ščitu, saj je bila njegovo edino orožje za udarjanje po nasprotniku, ko sta polomila sulici ali kako drugače končala boj z njima. Železnodobne sekire so bile dveh vrst: ene so bile nadaljevanje oblike bronastih plavutastih sekir in je bil ročaj v sekiro vstavljen od zgoraj, druge so imele luknjo in je bila sekira na ročaj nataknjena, kot so še vedno tudi sodobne sekire. Sekire obeh oblik so bile hkrati v rabi, kot že prej bronaste sekire. Sekir prve, za izdelovanje preprostejše oblike, je bilo več. Takšna je tudi sekira bojevnika z Ulake.

V bojevniških, tudi ženskih grobovih so bile puščične osti, toda nemogoče bi bilo, da bi bojevnik, ki bi imel v rokah sulico in kopje, lahko streljal tudi z lokom.

Posebnost bojevnika z Ulake je še prelom sulice. Spodnji del nasadilnega tula je odlomljen, toda do tega ni prišlo zaradi pritiska. Kljub slabi ohranjenosti železa je videti, kot da bi bili na prelomljenem mestu sledovi močnega udarca ali udarcev. Pri obrednem lomljenju in zvijanju sulic in mečev do takšne vrste poškodbe ni moglo priti, in če bi bojevnik umrl v času lomljenja orožja, bi obredno zlomili tudi drugo sulico in na samo dolge. Zato je zelo verjetno, da je bila dolga sulica zlomljena v boju. Če je nasprotnik svojo sulico ohranil, je mogoče z njo iz spopada izšel kot zmagovalec, kar bi pojasnilo, zakaj je umrl naš bojevnik z Ulake.

K navedenemu je mogoče dodati še komentar k predrti pasni sponi.

Pred veliko leti, ko sem objavil celoto situle z Magdalenske gore, enako Vaški situli, je prišel iz arheoloških krogov pomislek, da je bila predrta pasna spona grobni celoti situle dodana pozneje in ni bila njen del. To pa zato, ker so takšne pasne spone veliko mlajše, celo okoli dvesto let.

Takrat sem slovensko arheologijo jemal še kot resno znanost in sem to razlago o pozneje dodani pasni sponi sprejel. Saj bi se res lahko zgodilo, da je bila spona celoti z Magdalenske gore dodana pozneje, čeprav sem celoti popolnoma verjel. Toda zdaj, ko imam pred seboj nedvomno celoto predmetov bojevnika z Ulake, med katerimi je spet predrta pasna spona, razlagi o njenem keltskem in zato mlajšem poreklu ne morem več verjeti.

Slovenska arheologija boleha na pomanjkanju samozavesti. Kot da je iz avstro-ogrskih časov, ko se je oblikovala, podedovala razlage, da je vse, kar je tukajšnje in malo boljše, uvoz od drugod, iz bolj »civiliziranega sveta«, saj so bili tu – po rimsko – samo neuki barbari. Takšen odnos do na Slovenskem ohranjenih starin se je ohranil vse do danes. Če med slovenskimi arheologi ne bi vladalo tiho dogovorjeno pravilo, da se medsebojno ne popravljajo, bi se lahko kaj spremenilo, tako pa se ne more. Pri takšnem odnosu do slovenskih zgodovinskih spomenikov ni mogoče pričakovati, da bi bili pripravljeni razlago o predrtih pasnih sponah postaviti na glavo. Če so tukajšnje pasne spone del potrjeno starejših grobnih celot, ki jih ni mogoče pripisati poznejšim Keltom, si je mogoče razlagati, da je bila njihova prvotna domovina drugje, in ne pri Keltih, na primer pri nas in še kje na ozemlju skitske kulture, ki so ji pripadli tudi naši tukajšnji predniki, ki jih danes poznamo pod imenom Veneti in so naseljevali tudi velik del današnje severne Italije. Za Benečijo vemo, da so jo poitalijančili po letu 1866, veliko starejša zgodovina pa nam je glede narodne pripadnosti prebivalcev severne Italije popolnoma neznana, le tega ne zanika nihče, da se severni in južni Italijani razlikujejo po rasnih značilnostih.

(napis pod sliko)

3-1. Obe sulični osti bojevnika z Ulake

3-2. Železna bojna sekira

3-3. Fibule

3-4. Bronasta pasna spona

3-5. Bronasti obroči, za primerjavo manjši obroček

3-6. Bronasti obročki

3-7. Obroč iz svinca ali zlitine podobne barve

3-8. Ročaj in obod situle

3-9. Nosilec ročaja situle 3-10. Fragmenti situle