Z Bašljem je povezana – ob vsem drugem zgodovinskem bogastvu – tudi nedokončana železna sekira. Ni znano, kateremu predelu Bašlja pripada, tudi ne, ali jo je mogoče povezati s katerim drugim predmetom, ki bi pomagal pri opredelitvi njenega nastanka.

Ta nedokončana sekira je predvsem zelo težka. Neobičajno težka celo za težke drvarske sekire. Počez je dolga 22 cm, tam, kjer bi naj bilo skovano prihodnje rezilo, znaša širina 8 cm, debelina tega prihodnjega rezila 2,2 cm. Ta debelina pove, da bi bila pot do rezila še zelo dolga in bi terjala veliko kovaškega dela. Ker je rezilo upognjeno rahlo navzdol, iz njega ne bi mogla nastati velika dvoročna bojna sekira z rezilom, ki se enako razširi navzgor in navzdol. Navzdol obrnjeno rezilo je bilo mogoče razširiti samo navzdol.

Hrbet sekire je širok 6,2 cm in debel okrog 1,2 cm. Uho za natikanje je zaobljeno štirikotno, glede na ravnino sekire je opazno obrnjeno v desno.

O čem je mogoče sklepati po navedenih značilnostih?

Najprej to, da je nedokončano rezilo debelo tako zelo, da za dokončanje sekire ne bi bila potrebna samo njegova zaostritev. Tako debelo rezilo dopušča samo eno razlago – kovač bi ga sploščil in dal rezilu popolnoma drugačno, zelo široko podobo.

Enako ni dokončan hrbet sekire, le da sta ob tem mogoči dve razlagi. Tudi ta odebeljeni del bi bilo mogoče spremeniti v rezilo, ki pa bi bilo neprimerno manjše kot glavno rezilo na drugi strani. Lahko pa bi ga kovač zatolkel, skrajšal in poravnal, s čimer bi dobil hrbet, po katerem bi bilo mogoče udarjati, kot je potrebno pri tesarskih in drvarskih sekirah. Toda če je kovač tako nameraval, zakaj je dal hrbtu rezila zaobljeno obliko. Zaradi te zaobljenosti je videti, kot da je mogoče tudi iz hrbta nameraval skovati rezilo, le da krajše.

Če je res imel tak namen, bi dobil sekiro z dvema reziloma, enim večjim in enim manjšim. Takšne so bile dvorezne bojne sekire v zadnjih stoletjih prvega tisočletja in prvih drugega.

Toda bojna sekira ne more imeti ušesa, ki ni v isti ravnini kot rezilo. Smisel bojne sekire je v čim močnejšem ravnem zamahu. Uho, ki ni v isti ravnini kot rezilo, takšnega zamaha ne omogoča.

Zamaknjena ušesa imajo samo tesarske sekire. Zamaknjeno uho tesarskih sekir ročaj sekire usmeri vstran od ravnine sekire. Zato tesar z roko ne udarja po deblu, ki ga obsekuje.

Toda zakaj je uho te sekire obrnjeno v desno! Tako je pri tako imenovanih levih tesarskih sekirah, ki pa so redke. Večina tesarskih sekir je bila desnih. Spet vprašanje, ki je brez odgovora.

Ali pa je mogoče kovač nameraval uho še popraviti in ga prekovati tako, da bi bilo v ravnini z rezilom? Mogoče res, toda uho je pomaknjeno tako zelo, da bi  bilo to skoraj nemogoče.

To je pa je tudi ena od mogočih razlag, ki pojasnjuje nedokončanost sekire. Uho se je kovaču ponesrečilo, zato je nedokončano sekiro odložil, da jo bo kdaj prekoval, potem pa se to ni zgodilo in je ostala zavržena. Ta razlaga je zelo verjetna. Dvorezna bojna sekira ne more imeti zamaknjenega ušesa. Bilo pa je čisto mogoče, da se mu je uho ponesrečilo. Zgodnje rimske sekire v naših krajih so imele okroglo uho. Arheologija uporablja izraz, da so bila ta ušesa narejena z vrtanjem, vendar gre za zmoto. Kovač v razžarjeno železo ni vrtal, pač pa je uho iztolkel z močno železno okroglo palico. Prvim sekiram z okroglim ušesom so sledile sekire z ovalno in nato iztolčeno zaobljeno štirikotno luknjo, potem pa se je izdelava sekir spremenila. Luknje niso več iztolkli, pač pa zadnji del sekire sploščili in ga zavili nazaj v zanko – v uho. Tak način kovanja sekir je ostal vse do najnovejših časov. Pri natančnem pregledu je na očiščenih sekirah mogoče opaziti tanko črta stika nazaj obrnjenega zadnjega dela sekire z rezilom.

Nedokončana sekira z Bašlja pripada sekiram, pri katerih so luknjo še iztolkli, kar se tudi ujema s časovno opredelitvijo predmetov z Bašlja. Slovenski arheologi so zavzetje in propad Bašlja najprej postavljali v čas frankovskih vdorov, po objavi glavičev mečev z Bašlja v Vojnozgodovinskem zborniku so morali sprejeti razlago, da je do tega lahko prišlo šele v 10. stoletju. Prej mečev s takšnimi glaviči ni bilo. Zato je upravičena razlaga, ki jo je ponudil Vojnozgodovinski zbornik, da je bila postojanka na Bašlju napadena in zavzeta v času madžarskih napadov v naše kraje v prvi polovici 10. stoletja.

Toda, kot je že ugotovil dr. Knific, so na Bašlju našli številne predmete, ki tam niso mogli biti v rabi. Greben gradišča na Bašlju je dolg okoli sto in širok približno 50 metrov. To je bilo dovolj prostora za gradišče, ne pa tudi za njive, pa so vendar našli poljedelsko orodje. Očitno so ga tisti, ki so se ob nevarnosti umaknili v zavetje zatočišča na pobočju gore, prinesli s seboj. Orodje je predstavljalo tolikšno vrednost, da so ga vzeli s seboj na varno.

Če bi bila na Bašlju kovačija, bi se moralo ohraniti nakovalo, če ne tudi kaj od drugega kovaškega orodja. V tem primeru bi bila sekira nedvomno kovaški polizdelek. Ker pa dokazov o kovačiji na Bašlju ni, ostane razlaga, da so tudi to sekiro prinesli s seboj. Zakaj nekaj tako nedodelanega? Čeprav ni bila dokončana, je zaradi količine železa predstavljala vrednost, ni pa mogoče izključiti možnosti, da je bila ingot tiste dobe, ki so mu dali obliko sekire. S tem bi si bilo mogoče razložiti tudi nepravilno luknjo v sekiri. Takšno železo bi lahko bilo tudi menjalno sredstvo.

Nedokončana sekira z Bašlja k drugačni ali novi dataciji zavzetja Bašlja ne prispeva, skoraj gotovo tudi ni z njim v zvezi. Pomembna je zato, ker omogoča ugibanje, da je bila na Bašlju kovaška delavnica, kar lahko za seboj spet potegne vrsto sklepov. Nedokončana, kot je, dopušča razlago tako o dvoročni bojni sekiri kot o veliki tesarski ali mogoče tudi drvarski sekiri. Lahko pa je šlo tudi za predmet, ki so ga prinesli skupaj z raznim orodjem na Bašelj, ko so se umaknili iz doline na zatočišče. To bi lahko res bila nedokončana sekira, toda tudi tako oblikovano železo za nadaljnjo obdelavo ali kot menjalno in prodajno sredstvo.

(napis pod sliko)

12-1. Nedokončana sekira z Bašlja

12-2. Sekira od zgoraj z opazno pomaknjenim ušesom v desno