Anton Šparemblek, rojen v Cerknici 3. marca 1924. Po letu 1952 se je preselil v Logatec, kjer je živel do smrti. Spomine hrani njegov vnuk, Gregor Šparemblek.

Teror, ki ga je izvajala nemška, težko ranjena zver, je bil zelo močan. Tudi mi smo se zanimali za razmere v svetu in doma. Enkrat na mesec sem od domačih dobil pismo. Na drugi strani tega pisma so domači odgovarjali, na kratko, da so zdravi, da je kdo dobil stanovanje pri teti Francki in podobno. Moja teta Francka je umrla že pred vojno. Tako smo razločili, koga so ubili ali je padel v partizanih. Nič skritega ni bilo, če smo pisali domačim pismo in ko je kdo šel v mesto, ga je oddal. Pa tudi civili in vojaki so nam vršili to uslugo. Pismo je hodilo okoli 2 meseca. Počasi se je spremenilo stanje pri nas. Pazniki nas niso več toliko pretepali. Med Jugoslovani ni bilo ne partijske in ne SKOJ organizacije. Za skojevca, poleg mene, sem vedel, da je še Franc Zdovc, s katerim sva se dogovarjala, da je treba napraviti sabotaže, kjer se da in, če se bo še kdo priključil, je lahko skojevec.

Ker je moja mašina imela motor z dvojno brzino, sem ga vključeval tako, da je stikalo stalo med brzinami in se je zelo hitro grel. O tem sem takoj povedal mojstru, da je nekaj narobe z mojim motorjem, da je vroč, malo smrdi in se drugače oglaša. Ker se je v bližini nahajal preddelavec, mu je naročil, da naj gre pogledat, kaj je na stvari. Preddelavec je bil Španec in je zbežal med špansko državljansko vojno v Francijo. Tukaj so ga imeli za Francoza. To mi je odkril, ko me je vprašal, če razumem italijansko in sva se v tem jeziku bolj na skrivaj  sporazumela. Domnevno je odkril, kaj sem delal z motorjem, jaz pa sem trdil, da ga vključim do konca. Tako je moj motor pregorel v par dneh in sem dobil še isti dan novega. Drugič sem rekel mojstru, da so noži skrhani in prosim, če bi mi jih lahko zamenjal. Ko je pričel menjati, sem mu sporočil, da grem na stranišče. Ker se na stranišču nisi smel dlje zadrževati, sem vedno za stražarja stranišča imel cigareto in me je pustil malo dlje na stranišču. Ko se vrnem k mašini, grem mimo nje in udarim z roko po ročici, ki regulira smer vrtenja glave, vse to naredim med potjo in neopazno, ter tako vprašam mojstra, če je zamenjal nože in če dela zdaj gladke izdelke? Skupaj greva k stroju, ga na hitro vklopim vpričo mojstra. Gledala sva nože, kako se približujejo materialu. Mojster ni opazil, da se glava stroja vrti v napačno smer, nož je zagrabil, se zlomil, glava odvila, zaškripalo je, da od presenečenja ni ustavil stroja, jaz pa tudi ne takoj, saj sem se na to že prej pripravil. Ko sem ustavil stroj, sem mu rekel, mojster, kaj ste pa naredili, saj to je sabotaža, za katero ste verjetno mene hoteli obdolžiti. Dejal je, tiho bodi, takoj bova zamenjala, nakar sem mu tudi pomagal. Dejal je, da so v omarici papirnati bloki in naj grem v skladišče po nove nože in svedra. Ko sem odtrgal v bloku listek, sem še enega več, enega pokazal njemu in z njim odšel po novo orodje. Neki dan ni bilo mojstra v službi in sem tisti listek izkoristil, da sem dobil izdelke iz skladišča, ki so že šli preko kontrole. Pripeljal sem jih do mojega stroja, preko njih vrgel ostružke in take odvlečem nazaj v skladišče, vendar v manjši količini z izgovorom, da niso pravi. Tu me odkrije mojster, ker ga je skladiščnik vprašal drugi dan, zakaj niso pravi izdelki. Mojster kriči in vpije name, a jaz mu dokazujem, da sem vzel par vzorcev in kontroliral svoje, da ne bi bilo toliko izmečka. V resnici sem si pridržal skoraj tretjino izdelka. S tem sem dosegel svojo normo tisti dan. Čeprav sem mojstra prepričeval na vse načine, je dejal stražarju, da ne zaslužim hrane več dni. Tako me je stražar kaznoval s celim tednom brez obroka. Devet dni nisem dobil ničesar za jesti. Tovarišem sem se po nekaj dneh zasmilil in so mi ponujali del svojega obroka. Jaz pa nisem ničesar vzel, ker je bil že četrti dan in tudi lakote nisem več čutil. Kazen se je iztekla v četrtek zvečer, ko sem dobil makarone in marmelado.  Še nisem vsega pojedel, že sem tekel proti stranišču in vse izbruhal. Za tem se je pojavila še druga nevšečnost, mučila me je možna zapeka in tudi želodec me je bolel nekaj dni. Kje napraviti škodo in biti previdnejši, se mi je vsak dan vrtelo po glavi.

Zaslišanje

Šestnajstega oktobra me stražar Jovo pokliče in reče, da naj se slečem in oblečem trenirko brez perila ter počakam za odhod na kriminal policijo. Ko sem tako čakal, se približa stražar Jovo in me vpraša, kaj sem naredil še v civilu, preden  sem prišel v taborišče. Ne vem, sem mu odgovoril, saj sem bil v partizanih. Poklical me je SS-ovec. Greva po tovarni, med tem me prestreže Pepko s solznimi očmi, reče mi, da bo že doma sporočil, ko se po vojni vrne domov. Pod klancem se pridružita še dva, eden v trenirki in drugi v zebri. Med potjo so se mi  v glavi vrstile razne misli ali da pahnem stražarja v globoko vodo ali ga napadem in podobno. Še predno sem prišel do zaključka, kaj bi napravil, smo že zakoračili v mestne ulice, tudi tukaj ni šlo gladko. Stražar je hotel, da gremo par korakov naprej, en za drugim po cestnem jarku, jaz sem ostal na pločniku. Kar naenkrat zakriči tretuar es fir dojče in me pahne dol, jaz pa čez cesto na drugo stran, skoči za mano, me ustavi na sredini ceste in mi dovoli, da grem naprej, dokler me ni spravil nazaj na pločnik in mi dovolil, da grem po njem.

Prihod v sodno palačo, na kateri so bila razni ornamenti in skozi okno je bilo videti 25 metrov visok spomenik Martina Lutra, ki je bil oddaljen okoli 400 metrov. Vse nas privede pred sodni zbor, ki je štel osem ljudi, precej zavaljenih. Jaz in Rus sva se usedla pred njih. Tolmač je bil za oba Čeh, isto jetnik kot midva. Najprej so vprašali Rusa, zakaj si dal svojemu bratu ujetniško srajco. Odgovoril je, da zato, ker mi je brat. Drugo vprašanje je sledilo, če mu je poznan odlok nemške komande, da kdor podpira upornike, se ga kaznuje s smrtjo. Rus je molčal in na nadaljnja vprašanja ni odgovarjal. Kaznivo dejanje mu je bilo dokazano in izrečena smrtna kazen z ustrelitvijo. Obsodba je bila polnomočna in izvršitev sodbe se naredi takoj.

Sirene so zatulile pred alarmom, to nas ni motilo. Zasliševanje mene je bilo vezano na to, če sem bil v partizanih tam in tam. Povedal je, kdo je bil komandant in komisar ter v katerem bataljonu sem bil. Ko vse prebere, me vpraša, če je točno. Ko sem videl, da tolmač ne zna bolj nemško kakor jaz, sem direktno odgovarjal in potrdil, da je res. Vpraša me, kaj ste napravili z ujetimi Nemci pri Razdrtem. To vam ne bi vedel povedati. Svinja, se ne spominjaš, kaj ne, ali nočeš odgovoriti? Daj ga v korito in mu jih naloži, da se bo spomnil. V korito sem moral stopiti in okrog vratu so mi nadeli debelejšo vrv in mi je glavo potisnilo naprej in navzdol, zadnjico pa dobro napelo. Pristopila sta dva možaka, ki sta prej Rusa odgnala na streljanje. Eden pravi naj štejem, drugi pa že vihti bikovko po moji zadnji plati. Nisem jokal in ne kričal od udarcev. Ko sem naštel do trinajst, je dejal, da ni res in, da moram ponovno šteti. Zamenjala sta se in tudi ta drugi je dobro udarjal, saj sem čutil, da mi teče kri iz prebite kože po petah. Ko sem upal, da bo konec,  mi pove sodnik, da ni res, da je bilo 21 udarcev in, da moram ponovno in bolj glasno šteti. Tako sem jih vse skupaj dobil 58 in gledal lastno kri pred obrazom, ki je pritekla po koritu. Odpela sta me in potegnila iz korita, jaz pa sem napravil lahek nasmešek proti sodnikom in se jim zahvalil, danke šen.

Videl sem kakšen bes jih je objel in dva stranska sodnika sta vstala, da sta se prepričala, če je res v koritu kri. Vprašal me je, ali boš sedaj povedal o naših vojakih, kaj je bilo z njimi, ko ste jih ujeli. Jaz o tem nisem nič vedel. Rekel sem, da, gospodje sodniki, vaše vojake smo vprašali, če kdo želi ostati v v partizanskih vrstah in sta se javila dva, druge štiri so ustrelili. Vprašal me je, kaj se je zgodilo z enim, ker je bilo teh ujetih Nemcev sedem. Mislil sem si, da sem dobro ugibal in dejal, da je on bil težje ranjen in so ga dali na nosila in odnesli k doktorju, da mu je nudil zdravniško pomoč. Med zaslišanjem me je večkrat vprašal, če govorim resnico, in jaz mu odgovorim, da govorim čisto resnico. Povedal sem, da je v partizanih več Nemcev, Avstrijcev in zelo dosti Italijanov in da sem slišal tudi že za Ruse, ki so bili prej v nemški vojski.

 Sodnik se zadere sranje, pa nisem vedel zakaj, saj so ravno tisti čas tulile sirene za alarm. Mislim, da je rekel na moje besede, ki sem si jih izmislil, ne zaradi alarma. Dejal je, da moramo v zaklonišče in da ni daleč od tukaj. Odgovoril sem mu, da zaklonišča so rezervirana samo za nadljudi. In če pade bomba, me je vprašal. Sem mu rekel, da jih bo bomba sigurno ubila in je rekel, da kaj bo z menoj? Sem mu hitro odgovoril, da mene ne bo. In res se že v tem hipu zasliši lomljenje oken in iz kroga nad okni je padla cela šipa na njihovo mizo. Vsi so bili na vratih in mene vlekli za rokav, tako se jim je mudilo, da so me pustili pred zaprtimi vrati v kletnem zaklonišču, ki je bilo pod drugo kletjo. Ko so bili vsi na varnem, so se razgledali in so opazili, da mene ni med njimi. Takoj so poslali stražarja po mene. Ko me je dobil v hodniku med alarmom, nisem mogel pobegniti na ulico, dvorišče pa je imelo zelo visoko zidano ograjo. Šla sva v zaklonišče in tudi mene ni nobeden omenil ali vprašal, kje me je stražar našel. Precej časa smo bili v zaklonišču. Med njihovim medsebojnim pogovorom sem slišal, ko je nekdo vprašal sodnika, kakšna kazen je za mene predpisana in mu je odgovoril, da nobena, da je to le zaslišanje. Svetloba v zaklonišču je prihajala od plavo oranžne žarnice na steni in ko sem zaslišal te besede, se mi je zdelo, da je svetloba večja in kot da ta prostor osvetljuje sonce.

Mislil sem, če je to res zaslišanje, potem se moram še kaj nalagati, da se bo preverjanje zavleklo za nekaj mesecev. V glavi so se mi vrteli razni dogodki. Le koga imajo registriranega in kako bi sedaj prišel do tega podatka. Spet sem pomislil, da je bolje, da ne povem česa izmišljenega, saj so povsod v naših krajih postojanke belih-domobrancev in so preko njih Nemci dobro obveščeni. Alarma je bilo konec, tolmača Čeha je odpeljal kamion, ki se je ustavil pred sodnijo in mene odpeljejo nazaj v sobo in ponovno berejo ovadbo, ki jo je poslala domobranska posadka iz Cerknice. To, da so oni poslali ovadbo  sem sklepal, ker so na koncu ovadbe  prebrali podpisnike zapisanega. Vprašajo me, kaj imam na to pripomniti? Malo sem pomislil, skomignil z rameni in rekel, da so me ujeli Nemci, Čerkezi. Sodnik pravi, da to niso Nemci. A zato so sekali po gozdu, da bi se morda predali partizanom? Kje in kdaj me vpraša, mislil sem si, da je zdaj prilika, da jih zmešam in mu odgovorim, da je bilo to jeseni leta 1943, pri nas v Javorniku. Le kje bi vam vedel povedati, saj to je veliko gozdnato področje z več prehodnimi potmi. Spet me vpraša, če govorim resnico. Odgovorim mu, da je to resnica, kot čisto nebo. Podpišem, ker pravi, da to bomo poslali na preverjanje. Nastal je spor, ker sem začel podpisovati tam, kjer je končal tipkanje. Kričal je hirunten šraiben. Jaz sem mu pokimal in pisal dalje. Zato sem dobil dve klofuti.

Drugi porotnik, ali kaj je bil, ne vem, je z nežnim počasnim pevajočim glasom dejal. Jaz sem zjutraj poslušal radio, da v Ljubljani ni več banditov. Odgovoril sem mu z nasmeškom, da to je res in že je planil vame, me zbil na tla, prebrcal, kajti vedel je, da mislim, da so banditi Nemci. S tem je tudi sodišče zaključilo in SS-ovec me je odgnal proti Logorju. Odnosi med menoj in SS-ovcem so se močno spremenili. Vprašal me je, prosim te in mi po pravici povej, kaj je res in kaj ne, kar si na sodišču govoril? Rekel sem, da je sodišče želelo, da govorim o stvareh, o katerih nimam pojma. Kako si mogel govoriti o tistih 7 Nemcih in se je ujemalo.  Slučajno sem rekel, da je bilo Nemcev 6, ker pa me je vprašal, kaj je bilo s sedmim, sem mu odgovoril in če bi jih bilo manj, so jih že kje ujeli, bi dejal. Dobro si se branil in tudi ne verjamem, da bo tvoja glava ostala v Nemčiji, in tudi ti, sem mu dejal, imaš možnost odnesti celo glavo, v kolikor se boš razumel z jetniki v tem času.

Šla sva po drugi strani ceste, kjer  je bilo več trgovin, zlasti s sadjem in me tudi ni več podil s pločnika. Hodila sva počasi, saj sem bil dobro zdelan. Vprašal me je, če bi jedel jabolka ali hruške? Dejal sem mu, da naj jih kar kupi. Opozoril me je, da zaradi ugleda in ljudi, ki prisluškujejo, mu moram reči stražar Vi in ne stražar Ti. Odnosi se bodo spremenili šele v tovarni, od koder si me odpeljal. Kupil mi je jabolka in hruške, ter me vprašal, če želim še kaj. Ker sva hodila zelo počasi, sva le prišla iz mesta, ko se je začela pot strmo dvigati  proti tovarni. Predlagal je, da greva malo stran s poti in se uleževa, da bi pojedel sadje, za katerega je predlagal, da ga ne bi nesel v tovarno. Jaz sem mu odvrnil, da saj še ni dosti ura in tudi sonce toplo sije. Ko sva ležala v travi in se pogovarjala, kako sem jih na sodniji potegnil, je SS-ovec omenil, da bo Nemčija zgubila vojno in kadar jo bo, bo prepozno. Vprašal sem ga, zakaj ali ni poslušal Furerja, kako je tulil, ko je bil na njega izveden atentat.  Po cesti se je spuščal tovornjak in on me je pokril s svojo bluzo, da me kdo ne opazi. Nekaj so mu kričali iz avtomobila in tudi on je zakričal V redu in tako je avto odpeljal dalje in zopet je nastala tišina. Odkril me je, se obrnil  proti meni in pogovor je stekel dalje. Povedal mi je da so dobili nalogo, da preko vrat naredijo močno šino, da bo za zaklenit. Dejal sem mu da to za nas ni dobro, pa je odvrnil, da je za nas to toliko bolje, v slučaju upora. Če bi vrata zaklenili, bi mi imeli dovolj časa za umik, če bi bilo potrebno. Vprašal sem ga, kaj misli o partizanih, pa je dejal, da je srečen, ker je v Nemčiji, saj so vsak dan poročila o jadranski obali, o premiku ruskih enot in tudi z drugih front. Med tem časom se je sonce pomaknilo za hrib, saj sva ležala in se pogovarjala dobri dve uri, nato mi je pomagal vstati in s težavo sem naredil prve korake. Svetoval mi je, da naj grem v ambulanto in da bo on govoril z glavnim stražarjem in zdravnikom. Ob prihodu nazaj sta takoj pristopila Pepko in Agič, vprašala sta me, če me je odpeljal v ambulanto. V ambulanti je delal zdravnik Čeh iz Prage in še en bolničar. Dobil sem tri dni počivanja, povedal mi je, da nima kaj obvezati, saj je vse zatečeno. Doktor Čeh je nadalje postal name zelo pozoren in mi je večkrat dal neke tablete za moč, bile so bele, velikost našega denarja in debelost do 5 mm. Tablete so bile sladke in moral sem jo lizati najmanj 5 minut dvakrat na dan po eno. Hrano, ki so jo pripeljali do vrat, je za nas prenašal Ivanov in Točenko. Tudi jaz sem večkrat dobil porcijo od tega SS-ovca.

Maja Grbec Švajncer