Morda se bo ta prispevek bral kot kakšna zgodba, ki bi bolj sodila v kriminalni roman, vendar ne, to se je žal zgodilo in verjetno se še dogaja v Sloveniji.
Dne 4. maja 2021 sem po elektronski pošti dobil sporočilo od znanega prodajalca, da je dobil nekaj odlikovanj in ali bi me zanimala. Na voljo so bila tri odlikovanja, in sicer spominska medalja španskih borcev 1936-1956, značka (gre za medaljo) španskih borcev 1936-1956 ter plaketa, ki je bila podeljena španskim borcem v Zagrebu 30. oktobra 1966. Zadnja stran plakete je razkrila nosilca, to ni bil nihče drug kot Stane Semič. Stane Semič, partizansko Daki, naš prvi narodni heroj, ki je prejel odlikovanje že 20. oktobra 1943 (predlagan za narodnega heroja je bil 22. 9. 1943). V zanosu, da se ti kaj takega lahko zgodi samo enkrat v življenju, sem odgovoril, da me odlikovanja seveda zanimajo. Nato sem razmišljal, kaj bi tu bilo lahko narobe. Prvič; prodajalec mi je poznan in večkrat z njim sodelujem in je vreden zaupanja, tu je vse v redu. Drugič; španskih odlikovanj ne poznam, nikoli nisem nobene kupil ali videl, bral sem na spletu, da jih je danes že pokojni trgovec in zbiralec iz Ljubljane dal ponarediti in naj bi jih dal izdelati vsaj 500. No, lepa reč, tudi ponaredka nisem videl, niti ne bi znal ločiti originala od ponaredka, edini zapis, ki je bil na spletu je ta, da je ponaredek dosti lažji od originala. Znova problem, kje so podatki o teži? In tretjič; tri odlikovanja tako pomembne osebnosti se pojavijo na trgu, od kod, kdo jih je dal naprodaj, kje sploh so njegova odlikovanja, ali so prišla morda iz kakšnih muzejev, so ukradena?
Tu se mi je posvetilo, najprej moram raziskati, kje so njegova odlikovanja končala. Na spletni strani: https://stareslike.cerknica.org/2020/10/05/1975-loz-narodni-heroj-stane-semic-daki/ sem našel zapis, citiram: »Za zaključek. Sam sem večkrat sodeloval z Dakijem. Tako pri primopredaji njegove obsežne dokumentacije, priznanj, orožja in kot zanimivost dosmrtna vozovnica za Ruske železnice, ki jo je prejel kot španski borec. Vse to je poklonil Muzeju v Ložu. Žal so muzej v Ložu zaprli. Sodelovala sva tudi pri rekonstrukciji in asfaltiranju ceste Nova vas – Fara, pa tudi pri nekaterih prireditvah. Ob njegovem slovesu sem bil v ekipi pogrebnega protokola pri grobnici narodnih herojev, kjer je shranjena žara z njegovimi posmrtnimi ostanki. Ostal mi je v spominu kot preprost, na trenutke hudomušen, umirjen in vedno pripravljen pomagati soljudem.«
Od tu dva koristna podatka: prvi, da je odlikovanja podaril Muzeju v Ložu, in drugi, da je avtor prispevka sodeloval pri primopredaji. Poiskati moram oba, prvi, Muzej v Ložu je pravilno Muzej Ljudske revolucije v Ložu, katerega je občina Vrhnika leta 1992 s Sklepom ukinila, pravice in dolžnosti varovanja premične naravne in kulturne dediščine je prevzel Notranjski muzej s sedežem v Postojni v skladu z določili Zakona o naravni in kulturni dediščini. Šestega maja 2021 sem poslal elektronsko sporočilu Notranjskemu muzeju v Postojni in ga še enkrat ponovil, saj na prvo ni bilo odgovora. Nato so mi odgovorili in me prosili, da jih pokličem. Z omenjenim muzej sem že sodeloval, leta 2018 sem ob osebnem projektu 27 let Republike Slovenije, 27-im državnim muzejem podaril vsakemu po eno odlikovanje Častnega vojnega znaka TO. Po pogovoru so mi povedali, da ne vedo, katera odlikovanja imajo, saj da je vse iz Muzeja v Ložu bilo na občini in še to v arhivu zloženo po škatlah in ni nič evidentiranega. To nalogo popisa je predala mlademu kustosu zgodovinarju pripravniku, kateri mi je pisal takoj naslednji dan in napisal, da za odlikovanja ne hranijo nobenega pisnega dokumenta, ki bi potrjeval, komu so pripadala, niti kaj je bilo predano. Iskanja se je lotil sistematično in kar je našel, je fotografiral in poslal. Nato sem mu jaz odgovoril, za kaj gre. Prvo, kar so našli, so bili trije redi za hrabrost, preko številk smo lahko potrdili, da so od Dakija. Nato so našli še škatlo z devetimi odlikovanji, za katera tudi niso vedeli, komu pripadajo, med njimi je bil red partizanske zvezde I. stopnje s številko 44. Končno so našli škatlo z njegovimi odlikovanji, sem pomislil, vendar ta številka odlikovanja ni njegova, to je številka od narodnega heroja Janeza Hribarja – Toneta Pogačnika. Ali je tudi heroj Hribar podaril svoja odlikovanja muzeju v Ložu, glede nato, da je domačin, bi to bilo mogoče. Obe skupini odlikovanj sta bili pomešani med seboj in smo nato ločevali po številkah, kar je bilo oštevilčeno in je obstajal verodostojen pisni vir.
V vmesenem času sem se obrnil še na Janeza Švajncerja, ki mi je poslal kopijo zapisnika o popisu predmetov Stanka Semiča. Ta zapisnik je bil narejen v prostorih predsednika skupščine občine Cerknica leta 1985. Navedena so bila odlikovanja:
1. red republike z zlatim vencem
2. red zasluge za narod z zlato zvezdo
3. red narodnega heroja
4. red za hrabrost številka 7634
5. red za hrabrost številka 59795
6. red za hrabrost številka 23443
7. zlata zvezda z napisom »Brigade Garibaldi 1943-1945«
8. partizanska spomenica, leto 1941
9. priznanje OF, številka 295
Med odlikovanji so tudi razne izkaznice in potrdila:
- mednarodno vozniško dovoljenje (številka 204, z dne 28.11.1956)
- potni list, številka SA S84305
- knjižica za znižano vožnjo vojaškega invalida, številka 136469, z dne 18.2.1980
- članska izkaznica Zveze komunistov Jugoslavije, številka A713408, z dne 27.6.1979 Izročeno Pavlič Alojzu – OK ZKS Cerknica
- proezdine biletli (ordenskoi knižke, številka 228.043, iz leta 1944)
- članska izkaznica Zveze vojaških vojnih invalidov Jugoslavije, številka 20101, z dne 11.12.1970
- ordenska knižka, številka 222.043, iz leta 1944
- članska izkaznica Republiškega odbora za avtomobilizem in motociklizem Slovenije, številka 18, z dne 1.3.1948 (?)
- legitimacija rezervnih in upokojenih oficirjev, generalov, admiralov in vojnih činovnika jugoslovanska armija, številka 1283, z dne 23.3.1948
Drugi vir je bil avtor prispevka, iskal sem ga po spletu in upošteval okolico nastanka prispevka (Cerknica). Naletel sem na imenik na spletu, kjer je bil tudi elektronski naslov, povezoval sem ime in priimek, morda gre za pravo osebo, in mu pisal. Odgovoril mi je, naj ga pokličem. Res je bil on, iz pogovora sem izvedel, da je res bil poleg, ko je Daki podaril odlikovanja. Povedal je, da je čisto vse, kar je imel, podaril, to pa zato, ker ni želel, da bi kdo od njegovih kaj dobil in tudi, da ne bo nikomur nič dolžan. Imel naj bi neke kredite in se je odločil, da bo odlikovanja podaril muzeju, oni pa mu bodo pomagali pri kreditih in tako je tudi bilo. Ko je umrl, je bilo vse poplačano. Avtor je omenil, da je vesel, da se je končno našel nekdo, ki bo raziskal, kam so poniknila odlikovanja in vse kar je podaril, prav tako, da se bodo le-ta končno spet razstavljala.
Notranjski muzej mi je pisal, da imajo naslednja odlikovanja, za katera ne vedo, od koga so, lahko so od Dakija, Hribarja ali od koga drugega, tu je prepis seznama, kakor so mi ga poslali:
- partizanska spomenica, številka 558
- red republike z zlatim vencem
- red dela s srebrnim vencem
- red bratstva in enotnosti, številka 1254 (Ikom Zagreb)
- red zaslug za ljudstvo s srebrnimi žarki, številka 19560 (Ikom Zagreb)
- red zaslug za ljudstvo s srebrno zvezdo, številka 167480 (Ikom Zagreb)
- red zaslug za ljudstvo z zlato zvezdo, številka 1756
- red partizanske zvezde, številka 44
Pozneje so mi poslali še dopolnjen seznam. Odlikovanja:
- odlikovanje red zaslug za ljudstvo z zlato zvezdo (brez nadomestnega trakca, brez škatlice), številka na hrbtni strani: 163
- odlikovanje red republike z zlatim vencem z vrvico (v škatlici)
- odlikovanje spomenica 1941 (v škatlici), številka na hrbtni strani: 319
- tri odlikovanja red za hrabrost s trakovi s petimi vogali in nadomestnimi trakci ter Garibaldijeva medalja s trakom s šestimi vogali, v rjavi usnjeni škatlici (trakci reda prestavljeni iz druge škatle), številke na hrbtni strani odlikovanj red hrabrosti: 23443, 59795, 7634
- Druga priznanja:
- knjižica odlikovanj ZSSR, polkovnik Semič Stanko, št. 222043, red rdeče zastave, 10. 3. 1944
- diploma Lovske zveze Slovenije za odlikovanje z znakom za zasluge, št. 4367, Stane Semič-Daki, 5. 6. 1978 (v zelenem etuiju)
- plaketa Zveze rezervnih vojaških starešin Slovenije, Stane Semič-Daki, 21.12.1981 (v rdečem etuiju ZRSVJ)
- zlato priznanje OF v leseni škatlici Bertoni (številka na hrbtni strani priznanja: 295)
- leseno-kovinska plaketa AVNOJ 1943-1983 Stanetu Semiču, svetniku drugega zasedanja AVNOJ-a, z lesenim podstavkom (v rdeči škatli z grbom SFRJ)
- diploma spomenica španskemu borcu Semič Stanku, Združenje jugoslovanskih dobrovoljcev španske republikanske vojske, julij 1976
- imenovanje Staneta Semiča-Dakija za častnega občana občine Cerknica (originalna diploma); 18. 10. 1975
- Udruženje bivših jugoslovenskih dobrovoljaca španske republikanske vojske; spominska diploma za Stanka Semiča ob 30. obletnici antifašistične borbe v Španiji in formiranju internacionalnih brigad; 30. 10. 1966
- Predsedstvo občinskega odbora Zveze združenj borcev NOV Ribnica; plaketa Jelenov žleb narodnemu heroju Semič Stanku-Dakiju; 22. 3. 1983
- plaketa Odposlancu slovenskega naroda tovarišu Stanetu Semiču Dakiju ob štirideseti obletnici Zbora v Kočevju
- ZZB NOV občine Logatec; Priznanje Stanku Semiču ob 30. obletnici vstaje in revolucije; 29. 11. 1971
- Prezidij narodne skupščine Federativne narodne Republike Jugoslavije; plaketa ob podelitvi reda narodnega heroja Stanku Semiču; 29. 7. 1948
- Republiška konferenca SZDL Slovenije; plaketa, priznanje Osvobodilne fronte slovenskega naroda Stanetu Semiču-Dakiju, 27. 4. 1981
- Plaketa izdana ob ukazu št. 131 za podelitev reda republike z zlatim vencem Stanku Semiču; 18. 9. 1975
Na seznamu sta dve partizanski spomenici (številki 558 in 319), kar pove, da so odlikovanja pomešana med seboj. Upam, da so kje tudi potrdila oz. identifikacijske knjižice nosilcev spomenice.
Muzej in avtorja prispevka sem povezal in muzej mi je odgovoril, da se bo z njim dobil na sestanku in poizkusil kaj več izvedeti. Po dveh mesecih tišine sem vztrajno pisal in spraševal, kakšen je epilog. Odgovorili so, da so sestanek imeli in izvedeli, da je bil red narodnega heroja v muzeju v Ložu. Prisotne na sestanku so seznanili, da tega odlikovanja ni več, bili so zgroženi in razočarani.
Govoril sem s predsednikom Slovenskega muzejskega društva, ki mi je zatrdil, da do notranjih kraj v muzejih ne prihaja, imeli pa so zunanje kraje, ki niso pogoste. Nekaj strelnega orožja naj bi ukradli, kar pa so čez leta dobili nazaj, najdeno nekje v Avstriji.
Ponujena tri odlikovanja španskih borcev sem odkupil, saj jih nisem nikjer zasledil, da bi jih podaril muzeju.
Muzej sem vprašal, katera odlikovanja naj bi podaril Janez Hribar-Tone Pogačnik, vendar sem dobil odgovor, da je kustos, ki je skrbnik odlikovanj, na dolgotrajni bolniški. Čudno, da se je zdaj kar eden našel, ki je skrbnik njegove zapuščine, če pa so na začetku bila vsa odlikovanja pomešana. Glede na to, da naj bi Daki podaril tudi orožje, me je zanimalo, katero orožje je podaril in kje je to orožje. Na odgovor še čakam.
V vmesenem času sem govoril še s hčerko heroja Hribarja, ki mi je povedala, da odlikovanj ni v tem muzeju, saj jih ima ona v sefu. Edino, kar pogreša je uniforma, ki jo je tedanjem muzeju posodila njena mama za potujočo razstavo. Razstava je potovala po republikah SFRJ. Od tu zdaj odgovor, kako se je znašel red partizanske zvezde I. stopnje v muzeju: verjetno je bil na posojeni uniformi, morda je bilo gor še katero odlikovanje in zdaj sameva v kakšni škatli. Hčerka pove, da uniforme niso nikoli nazaj dobili, poiskala bo dokument, ki dokazuje, da so jo posodili. Upam, da so gor navedena tudi odlikovanja in v če so imeli tudi številko, da so tudi ta zapisana, saj drugače bo težko ločiti, od koga je kaj. Uniformo in drugo bo zahtevala nazaj. Torej so odlikovanja od Dakija pomešana z nekimi drugimi odlikovanji.
Sklep
Nedvomno bo potrebno podati kazensko ovadbo zoper neznanega storilca po 219. členu (2) Kazenskega zakonika Republike Slovenije (poškodovanje ali uničenje stvari, ki so posebnega kulturnega pomena ali naravne vrednote). Stane Semič – Daki je bil prvi Slovenec, ki je bil za časa življenja odlikovan z redom narodnega heroja, odlikovanje je podaril Muzeju revolucije v Lož, podaril ga je narodu, nam in našim zanamcem. Zdaj ga ni več, vprašanje, kje je, saj odlikovanja ne bi znali ločiti od drugega narodnega heroja, ali je v kakšni zasebni zbirki ali pa pretopljen, bil je namreč iz zlata, ki je že samo po sebi nekaj vredno, kot predmet zgodovine pa neprecenljiv. Morda je bil pretopljen in prodan kot zlato. Nikoli se ne bo izvedelo. Oškodovani smo vsi, v prvi vrsti Daki, ki je svoja odlikovanja podaril muzeju, katerega osnovna naloga je, da jih hrani in razstavlja. Druga je naša država, ki je s tem izgubila zgodovinski predmet posebnega pomena (prvi heroj v Sloveniji), in nazadnje narod, kateremu ga je v prvi vrsti podaril. Kdo bo prevzel odgovornost?
Na tem mestu sprašujem pristojne (Ministrstvo za kulturo Republike Slovenije), kako odkrivajo tatvine v državnih muzejih Republike Slovenije, kakšne postopke izvajajo za preprečevanje notranjih tatvin s strani zaposlenih in koliko so jih do danes odkrili. Katera služba izvaja naključne nadzore nad predmeti in ali sploh obstaja. Kakšni so postopki ob odkritju tatvine predmetov. Ali so kustosi in drugi strokovni sodelavci, ki so zaposleni po državnih muzejih, podvrženi kakšnemu nadzoru, ali jih pred zaposlitvijo preverijo, ali so v kazenski evidenci ali mogoče povezani z znanimi kriminalci. Marsikje v muzejih sem opazil, da imajo razstavljeno repliko namesto odlikovanja, ko sem jih na to opozoril, so mi dejali, da gre za original. Morda je original za njih, vendar to ni. Ali so muzeji oziroma v njih zaposleni podučeni, kakšne vrste replik ali ponaredki obstajajo in jih znajo prepoznati?
Klemen Vidmar
(napis pod sliko)
64-1. Narodni heroj Stane Semič – Daki
64-2. Narodni heroj Janez Hribar z ženo
64-3. Zlati red narodnega heroja Janka Rudolfa v Vojnem muzeju Logatec, tak, kot sta bila z njim odlikovana Stane Semič – Daki in Janez Hribar, le da njunih redov ni mogoče slikati
64-4. Plaketa španskih borcev Stanka Semiča – Dakija in njegovi dve medalji (zbirka Klemna Vidmarja)
