Srebrne in še redkejše zlate obeske so nosile bogate ženske, ki so se zavedale svoje veljave in so tudi nekaj dale nase, cenene aluminijaste srčke pa deklice in dekleta, ki jim je bilo hrepenenje po ljubezni edino, kar so imele. Zato so svoje odprto in pričakovanja polno srce nosile vsem na očeh. Cenen obesek, enako cenena verižica ali celo samo vrvica, in ko je popustila, je srček neslišno spolzel na zla.

Ali pa ga je dekle Mariji Devici na Planinski gori namenoma pustila zato, da jo bo uslišala in ji poslala ljubega?

Zakaj pa ne, tudi to bi bilo mogoče. Vroče srce rodi neskončno hrepenenje, dokler je človek mlad, gre z njim z roko v roki upanje.

Kdo bi lahko vedel, ali je Marija dekle uslišala in kaj je potem z njo v življenju, ko se je začelo tisto pravo in edino resnično, kar je ostalo od neštetih sanj v tihih nočeh, ko je bila trda resničnost enega dneva mimo, drugi, naslednji pa se še ni napovedoval.

O tem pripoveduje že zdavnaj izgubljeni mali aluminijasti srček s Planinske gore. Najcenejši, kar jih je bilo, toda nekemu našemu dekletu drag in ljub, na pričakovanj in upanj polnem romanju na visoki hrib, ki se imenuje gora. Tja gor, kjer je bilo nebo čisto blizu in želje resničnost, po kateri ni treba drugega, kot le seči.

(napis pod sliko) 21-1. Obesek s Planinske gore